Ana Luisa Amaral za STA: To je čas svobode in čas grozljive, neizrekljive krutosti

Ana Luisa Amaral, po mnenju mnogih kritikov najpomembnejša predstavnica sodobne portugalske poezije, je izdala že več kot 30 del, vključno s pesniškimi zbirkami, eseji in otroško literaturo. Kot uveljavljena prevajalka je v portugalski jezik prenesla mnoga dela, med njimi pesmi Williama Shakespearja in Emily Dickinson. Je profesorica literature na Univerzi v Portu, pri raziskovanju se osredotoča predvsem na feministično teorijo in kvir branja. Njen opus je preveden v več jezikov in je prejel številna priznanja. Letos je prejela nagrado kraljice Sofije za iberoameriško poezijo, najbolj prestižno pesniško nagrado v špansko in portugalsko govorečem svetu. Pri založbi Beletrina je pred kratkim izšla njena pesniška zbirka What's in a Name v prevodu Barbare Juršič.

Že v naslovu zbirke nato pa tudi v pesmih se navezujete na What's in a name? (Kaj je v imenu?), poklon Shakespearju, na podlagi katerega se igrate s koncepti imen, imenovanja, moči, ki jo imenovanje podeli, ter nemoči tega dejanja. Zapisali ste: "Zaradi tega in kljub temu govorim o imenih: ker ne najdem boljšega načina:". Je pisanje poezije govorjenje o imenih, tisti vmesni prostor, ko poskušaš ujeti pomen, čeprav veš, da je to nemogoče v celoti?

Da, poezija je naše slabotno prizadevanje, da bi dosegli celoto, popolnost, a je to seveda nemogoče. Pa vendar poskušamo. Ko govorim o imenih, bi lahko tudi rekla jezik ali pa besede. Vendar pa so imena zelo pomembna. Shakespeare pravi: "To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim". Ne moremo zares vedeti, ali bi roža res dišala enako z drugim imenom. Jezik zgradi resničnost, hkrati pa lahko samo dejanje imenovanja obogati ali pa osiromaši, lahko opolnomoči ali pa šibi, zgradi svetove diskriminacije. Če bi ti bilo ime Samuel v Hitlerjevi Nemčiji ali pa Hassan v Trumpovi Ameriki, je to nekaj popolnoma drugega, kot če bi bil Rudolf ali John. Vem, da so to klišeji, a držijo. Pesem What's in a Name se hkrati navezuje tudi na bolj intimno plat poimenovanja, Julijine besede ter Romeovo prošnjo, da naj ga preprosto kliče "ljubezen", da ne potrebuje njegovega imena. Vendar je dejstvo, da ga in da je njegovo ime ime sovražne družine. S to zbirko sem med drugim poskusila prikazati, kako lahko imena drugih plemen ali regij vzbudijo sovraštvo, povzročijo tragedije, kot je bil recimo ruandski genocid. Ko sem začela pisati, to ni bil moj zavestni namen, zlilo se je na papir kot odgovor na dogajanje po svetu, saj poezija pripada svojemu času, pa če to hočemo ali ne, hkrati pa čas presega. Naš čas je čas svobode in čas grozljive, neizrekljive krutosti.

Ti svetovi diskriminacij temeljijo na imenih, bolj specifično tudi na oznakah, etiketah. Hkrati pa se na njih vzpostavljajo tudi aktivistične pobude in trud, identitetne politike to ponesejo v ekstrem, vzpostavijo ločnice, intersekcionalnost jih skuša presegati, vse pa črpa svoj obstoj iz oznak, ki niso nujno zadušne. Moraš se imenovati, sprejeti oznako, da pripadaš in se nato boriš za svoje pravice. Ali menite, da aktivizem lahko obstaja brez oznak?

Ne, mislim, da ne, da ne zmoremo brez jezika, vsaj ne na tej stopnji. Veliko se ukvarjam s kvir teorijo, ki stremi k utopičnemu cilju, da oznake ne bi bile več potrebne, saj naj bi bilo samo imenovanje ali določanje identitete nasilno dejanje. Hkrati opozarja na fluidnost identitete, v kar verjamem, vendar tudi vem, da je za delovanje družbe potrebna stabilnost, ki temelji na imenovanju ali označevanju. Problem nastane, ko to postane kategoriziranje, razporejanje po hierarhiji. Tako da menim, da aktivizem potrebuje oznake v svojem začetnem trenutku ter ne zmore brez besed, vsaj ne, dokler ne doseže naslednjega trenutka, ko bi bili vsi obravnavani samo kot ljudje. Ta razvoj vidim kot štiri stopnje, neenakost, enakost, raznolikost in utopični cilj, ko razlike sploh več niso pomembne.

Ste strokovnjakinja za Emily Dickinson, vaše doktorsko delo je temeljilo na njeni poetiki, je ena vaših najljubših pesnic. Kako bi predstavili kvir branja njenih pesmi? In če je bila Emily Dickinson zares kvir ali lezbijka, je to pomembno z vidika današnje družbe?

Kvir branja so vedno možna, ko govorimo o poeziji Emily Dickinson. Da, napisala sem doktorsko delo z naslovom Emily Dickinson: Poetika ekscesa, saj mislim, da je eksces ključna beseda pri spoznavanju njene poezije. Poezija je vedno transgresija, prestop vsakdanjih jezikovnih norm. Transgresija, eksplozija, pa se razlikuje od subverzije, ki je implozija. Poezija Emily Dickinson subvertira, ustvari novo verzijo, ki je podtalna, uporabi metriko puritanske tradicije, a jo nato subtilno spodkopava ter omogoča zlitja. Walt Whitman je medtem pesnik transgresije, bolj binarnih konstruktov. Subverzija je tako bolj v skladu s kvir teorijo. Sploh ne dvomim, da je bila Emily Dickinson zaljubljena v svojo svakinjo Susan, ki ji je posvetila toliko pesmi. Kvir branje je tu možno z vidika vsebine, nestabilnosti identitet, pa tudi sloga in slovnice, ki ju včasih kar na novo izumi, podeli vsakdanjim stvarem nov pomen. Zanimivo in ironično je, da sta bila Emily Dickinson in Whitman, pionirja poezije v tako puritanski državi, kot so ZDA, oba kvir. To je tradicionalna kritika dolgo skušala izbrisati, tako da je pomembno poudarjati ta vidik dandanes, njuno kvirovstvo je v tej luči pomembno. Je pa nekaterim še vedno neprijetno ob tem, tudi zato, ker nočejo biti popredalčkani.

Eden vaših večjih raziskovalnih projektov so bila tudi Nova portugalska pisma, delo treh portugalskih avtoric, Marie Isabel Barreno, Marie Terese Horta in Marie Velho da Costa, iz začetka 70. let prejšnjega stoletja, ki je bilo po izdaji prepovedano, odmevalo je tudi v mednarodni javnosti, nato pa skoraj zatonilo v pozabo, dokler ga niste obudili prav vi. Zakaj je bila usoda dela takšna in kako bi opisali njegovo esenco?

Da, tako moji študentje kot kolegi, vključno iz tujine, so sodelovali pri projektu oživljanja tega dela, več projektov je bilo, med njimi tudi delo Nova portugalska pisma svetu, ki je raziskovalo vpliv dela treh Marij po vsem svetu. Delo ni bilo nikoli povsem pozabljeno. Ko sem se začela ukvarjati s tem v 90. letih prejšnjega stoletja, so ljudje na Portugalskem slišali zanj, vendar ga niso zares poznali. Je zahtevno, napisano je bilo dve leti pred revolucijo nageljnov na Portugalskem in je po izdaji takoj postalo škandal ter bilo prepovedano. Knjiga je opozorila mednarodno javnost na takratni položaj žensk na Portugalskem. Avtorice niso nikoli javno razkrile avtorstva posamičnih poglavij, da bi se tako zaščitile, ko jih je takratni fašistični režim zasliševal. Do dandanes so Nova portugalska pisma ostala neprijetno delo tako za portugalsko desnico kot za ortodoksno, ozkogledno levico. Slednja je knjigo po revoluciji zavračala, ker je trdila, da ideje, predstavljene v njej, niso več pomembne. Nekateri jo imenujejo biblija feminizma, vendar so Nova portugalska pisma več kot le feministično delo, so delo o človeštvu, neenakostih, krutosti. Z literarnega vidika je to neprecenljivo delo. Je pesniška zbirka, zbirka esejev ali pisem? Ne, a vsebuje vse to, tudi pisma, pisana s perspektive mladih portugalskih vojakov s front kolonialne vojne. Ti vojaki bi lahko bili vojaki v Afganistanu ali kjerkoli po svetu. Vojne se nadaljujejo, krivice tudi, a moja vera v človeštvo ostaja.

Vsakdo, ki ustvarja, se kdaj sooči z muhastim navdihom, ustvarjalno blokado. Zanima me, ali menite, da bolečina, trpljenje ali žalost ustvarijo najbolj plodna tla za pisanje poezije, ali verjamete v to idejo, ki se je uveljavila v romantiki in ostala vplivna do dandanes.

Ne verjamem, da sta izjemna bolečina ali trpljenje predpogoj za pisanje poezije, ravno nasprotno, mislim, da je kontraproduktivno za pesnike, ko trpijo preveč ali pa so noro zaljubljeni, takrat se znajdejo v poplavi čustev, kjer ni vmesnega prostora za ustvarjanje. Strinjam se z Williamom Wordsworthom, da poezija temelji na priklicanju čustev v umirjenem stanju. Poezija nastane v razpokah in špranjah med čustvenimi stanji, vendar ne vem, kaj je prapočelo navdiha, kaj zares porodi pesem, in najverjetneje bo to večno ostalo skrivnost.