Zdravko Duša za STA: Pahor nikoli ni le pisatelj, ampak vedno tudi aktivist

Ves čas mednarodnega vstajenja svoje literature v začetku 21. stoletja je Pahor govoril o nevidnosti slovenskega elementa v Trstu in mu nikoli ni bilo nerodno omenjati sebe kot po krivici zapostavljenega pisatelja slovenske nacije v mestu, ki sicer slovi po italijanskih, avstrijskih in judovskih piscih. Tuji bralci in založniki, ki so osuplo usklajevali elegantnega gospoda z jetnikom v črtasti pižami iz Nekropole, so najprej dobili lekcijo o Trstu in zamolčani identiteti. Če pristanete na njegovo literaturo, se ne morete izogniti prostoru, kjer nastaja, opozarja Duša.

Pahorjev spomin je "neusmiljeno podroben"

"Ob najinem prvem skupnem delu - leta 1999 je pri Cankarjevi založbi izšla njegova Zibelka sveta - se je zelo ujezil, češ da je motiv na naslovnici knjige vulgaren, in morali smo dodati ščitni ovitek. Pozneje se je sodelovanje razvijalo v več smereh: najprej kot popularizacija njegovih glavnih romanov oziroma proze, pozneje kot razširjanje zavedanja o slovenski tržaški književnosti (celo slovenski tržaški literarni šoli) in se nazadnje vse bolj ožilo na Edvarda Kocbeka in zasenčene kulturne in politične mislece, predvsem seveda s Tržaškega. Pahor zna biti pikolovsko natančen, njegov spomin je neusmiljeno podroben, kar pomeni, da vsaka nova izdaja nastaja z novimi in novimi digresijami, dodatki in dopolnili. Prej kot obremenjen je urednik ob tem nemočen ob spoznanju, kako malo od te magme vedenja, podatkov, povezav in mnenj (pa tudi moralnih sodb) bo našlo prostor v knjigi," se spominja upokojeni urednik Cankarjeve založbe.

"Pri slovenski izdaji svojih izbranih del pred dobrim desetletjem je predvsem vztrajal, naj ostanejo nekatere značilnosti tržaškega govora, v skladnji in zapisih, razumnim posegom v starejše tekste ni oporekal. Pahor je v slovensko literaturo prišel kot neke vrste avtodidakt, saj je hodil v italijanske šole, in njegova dikcija, utemeljena na tržaškem govoru, je neposredna literarna uveljavitev skrajno zahodnega, torej lokalnega, govornega prostora, kar je danes potrjen in sodoben pristop. In to, da je avtobiografski skozinskoz, se tudi ujema s pričakovanji sodobnega bralstva."

Pahor je založniško zanimiv in živ

Boris Pahor je po besedah Duše založniško zanimiv in živ. "Kot ob vsakem rojstnem dnevu zadnja leta je ravnokar dobil novo knjigo, tokrat s pričevanji ljudi iz njegovega kroga. Mladinska knjiga je že precej daleč s pripravo Nekropole v stripu. Tuji založniki se še vedno najpogosteje odločajo za prevod Nekropole, povprašujejo tudi po Mestu v zalivu. Pahorjev opus za širši izbor zdaj pregledujeta nemška in makedonska založba."

Da ni bilo zmeraj tako, pa, kot zapiše Duša, priča anekdota iz časa malo pred letom 2000. "Pomembna slovenska založba je na predlog svojega urednika za ponatis Nekropole reagirala odklonilno, češ - naj si jo tistih par, ki jih to zanima, prebere v italijanščini! A njegovo leta 2009 objavljeno izbrano delo v petih knjigah je že bilo hitro razprodano. Po tistem je zanimanje zanj strmo raslo in leta 2013, ob pisateljevi stoletnici, je biografija Tako sem živel, napisana v sodelovanju s Tatjano Rojc, svojo pot med bralce začela s 4000 naklade. Hkrati so se pojavljali vse številnejši drugi natisi, ponatiskovala se je Nekropola, dnevniški zapisi o pokojni ženi Radi so bili nov uspeh. Pozornost je zbudil tudi pri tujih založnikih: prevajali in promovirali so ga Italijani, Francozi, komplet romanov se je pojavil v nemškem jezikovnem prostoru."

Razmišlja stvarno in "daleč od ponorelega sveta"

Boris Pahor je nazadnje pripravil izvirno delo leta 2018, ko je ob 105. rojstnem dnevu izdal knjižico Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte. Zaradi težav z vidom svoje dnevnike zadnja tri leta narekuje asistentki Veri, ki tudi sicer skrbi zanj. Razmišlja stvarno in "daleč od ponorelega sveta", kot v spodnjem odlomku iz svežnja njegovih zapisov (trenutno v uredniški obdelavi), zapisanem lani na začetku pandemije:

"Trst, 24. 3. 2020

Marsikaj bi bilo prav, da bi si človek zapisal (narekoval) v tem času, v katerem dominira tako imenovani virus, a je tako zaskrbljen, ali se bo vse tako razvijalo, da ne bo okužen, da ne narekuje in rajši skuša razmišljati, kako hudo je bilo življenje ob španski gripi leta 1917-1918, ko je bilo mrtvih več kot štiri milijone ljudi. Naša družina - mati in oče, jaz kot najstarejši otrok, sestra Evelina in sestra Mimica - je zelo trpela. Očeta, fotografa na žandarmeriji, so poslali v Pulj, tako da smo bili sami, ko nam je gripa vzela sestro Mimico, staro komaj tri leta. Naš današnji položaj pa je hud primer, ker je za zavarovanje pred virusom vlada morala sprejeti zelo številne ukrepe, da ostanemo doma in lahko gremo ven samo zaradi nakupa hrane ali zdravil. Prav tako je zelo hudo, ker so vse druge trgovine po zakonu zaprte, kakor tudi marsikateri zelo pomembni poklici praktično brez dela, tako da bo velika izguba, kar se tiče socialnega zaslužka, in tudi potreba po novih zakonih za rešitev brezposelnih."