V Moderni galeriji razstava Picasso: Črka v risbo

Kustos razstave Marko Jenko je za STA povedal, je zbirka v lasti sestra, ki sta bili tudi dobri znanki Zorana Mušiča in sta njegovi občudovalki. Do stika z deli španskega umetnika je tako prišel preko del slovenskega umetnika. Zbirka sama je precej raznolika, zbirka Picassovih del pa je fokusirana na knjižno produkcijo, nastalo okoli sredine 20. stoletja.

Na razstavi so predstavljene ilustracije Kronike junaških časov Maxa Jacoba, Speva mrtvih Pierra Reverdyja, 20 pesmi Luisa de Gongore, Prirodopisa Grofa de Buffona, Carmen Prosperja Merimeeja, s Picassovimi ločenimi "ilustracijami" Le Carmen des Carmen in Veličastnega rogonosca Fernanda Crommelyncka.

Ilustracije kažejo, kako je Picasso v tem času, tudi z vidika grafičnih tehnik, lahko pristopil k vprašanju ilustriranja različnih literarnih zvrsti oziroma ilustrirane knjige, ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti.

Picassov se je z grafiko ukvarjal ves čas: od prvih poskusov z jedkanicami, ki segajo v leto 1899, pa do smrti leta 1973. Ustvaril je obsežen opus, v katerem srečamo vse tehnike, povezane z umetniško reprodukcijo (jedkanica, suha igla, gravura, lesorez, litografija, linorez), rezultati pa so bili večinoma pionirski zaradi visoke ravni in osebnega pečata eksperimentiranja.

V njegovem opusu so ilustrirane knjige samostojno področje. Picassove prve ilustracije so večinoma nastale kot posledica srečanj in prijateljstev s pesniki in pisatelji, njegovimi sodobniki, s katerimi je vzdrževal trajne stike, pogosto tudi večdesetletne, delil njihovo čutenje in zamisli, ne glede na razlike v specifiki izraznih sredstev.

Izbor ilustracij oziroma grafik na razstavi pa, kot navajajo v galeriji, poleg morda vsebinsko in formalno bolj značilnih ali nemudoma prepoznavnih primerov ponuja tudi tri, ki predstavo o Picassu nekoliko zasukajo.

V primeru ilustracij Pierra Reverdyja gre ob bližnjem pogledu pravzaprav za "arabeskne", dekorativne variacije stikov in prepletov osnovnih elementov črte ali poteze, pike, kroga - skoraj kot "oponašanje" pisanja in pisave, ki postane sestavni del tako knjige kot ilustracije. Ob tem dodajajo, da je izvod Reverdyjeve poezije, ki je na ogled v Moderni galeriji, edini na svetu z Reverdyjevim lastnoročnim posvetilom prijatelju Rogerju Briellu.

Podobno je umetnik pristopil k poeziji Luisade Gongore, ko je njegove pesmi preprosto lastnoročno prepisal. Ilustracija je kar njegov prepis, tovrsten pristop k ilustraciji pa, kot poudarjajo, napotuje k tišini, ne k recitiranju poezije.

Tretji primer so "ilustracije" Maxa Jacoba. Leta 1956, dvanajst let po Jacobovi smrti, je v omejeni nakladi izšla njegova kronika že s Picassovimi ilustracijami. Umetnikov poglavitni prispevek so trije portreti Maxa Jacoba, akt in dokaj nenavadne abstraktne kompozicije za ovitek in škatlo, ki so na prvi pogled morebiti res zgolj "dekorativne", pri čemer pa spet spominjajo na čečkanje. Vsekakor so presenetljive za nekoga, ki je abstraktno umetnost tako močno preziral. In popolnoma neilustrativne v smislu pripovednega - spet so med ničemer in vsem, še piše na spletni strani galerije.

Razstava bo na ogled do 9. januarja.