Urška Djukić za STA: Dramo lažje prežvečimo, kadar je servirana z nekaj humorja

Film je nastal na podlagi knjige pričevanj žensk, ki jih je Milena Miklavčič zbrala v knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače. Kdaj ste začutili, da je točno ta knjiga prava podlaga za vaš film?

Bolj kot sem se poglabljala v pričevanja podeželskih žensk, rojenih okoli začetka 20. stoletja, bolj so me pretresle. Gre za prvo slovensko knjigo, ki na poljuden način opisuje spolne običaje naših prednikov. Osebne izpovedi žensk, ki so danes že pokojne ali pa stare okoli 90 in več let, so mi dale misliti, da je proces emancipacije Slovenk kljub občutku svobode, ki jo danes v primerjavi z našimi babicami čutimo ženske, precej na začetku.

Kot ste omenili, tako knjiga kot film spregovorita o zamolčanih zgodbah naših babic ali prababic, ki so še sredi minulega stoletja živele v družbi, v kateri je veljalo, da mora biti ženska tiho, skrbeti za dom in otroke, spregovoriti le, ko je nagovorjena, in biti brez ugovora na voljo možu za spolne usluge... V osnovi ste temeljili na pričevanjih Slovenk, a zgodba je zagotovo univerzalna in žal ponekod še vedno zelo aktualna...

Tedanji način dojemanja ženske vloge v družbi je v resnici naša neposredna, še napol živa preteklost, ki skozi vzorce še zmeraj do določene mere vpliva na obnašanje sodobnih žensk. V zadnjih letih smo priča vzponu nazadnjaških idej po nadzorovanju ženske vloge v družbi in s tem ženske seksualnosti. Po nedavnih dogodkih v Afganistanu je postalo jasno, da je emancipacija žensk zelo krhek koncept in se lahko v hipu razblini. Ravno zato je treba o tem govoriti, se spominjati bolečin naših prednikov in se ves čas boriti proti tovrstnim izkoriščevalskim konceptom, ki v svojem bistvu ne pripomorejo k družbeni blaginji.

Kako hvaležen je bil medij animacije za prenos težkih zgodb v podobe in zakaj sta se s sorežiserko Emilie Pigeard odločili, da like v animiranem filmu mestoma karikirate?

V naši družini je humor velikokrat uporabljen kot mehanizem za spopadanja s težkimi temami. Dramo lažje prežvečimo, kadar je servirana z nekaj humorja. Mislim da je to nekaj, kar je blizu vsem ljudem s področja nekdanje Jugoslavije. Danes opažam, da večino mojih avdiovizualnih del spremlja tovrsten humor. K sodelovanju sem povabila animatorko Emilie Pigeard, prav zaradi njenega sloga animacije, ki kot nedolžna, všečna in mestoma humorna ilustracija zlahka vstopi v gledalčevo zavest.

V zadnjih letih, tudi v luči gibanja Jaz tudi, na plano prihaja veliko zgodb o trpljenju in zlorabah žensk. Kako ste morebiti k temi pristopili v tej luči?

Ko smo v zadnjih letih ženske dobile veliko več možnosti izražanja in umetniškega ustvarjanja, smo začele pripovedovati zgodbe, ki so bile skozi stoletja zamolčane, neslišane ali prikazane skozi moški pogled. Močno potlačena in skozi zgodovino strogo nadzorovana ženska seksualnost je zato dobesedno izbruhnila skozi vse pore naše družbe.

V filmu uporabite črnino/zatemnitev in s tem ustvarite močan učinek gledalčevega neposrednega pričevanja grozoti, ki jo doživlja ženska, ko ji ni dovoljena možnost ugovora. Bi pojasnili to gesto?

Pri ustvarjanju tega filma mi je bilo najpomembnejše vodilo pripraviti gledalca do tega, da zares začuti trpljenje, ki so ga in ga še vedno doživljajo vse ženske v tovrstnih patriarhalno zasnovanih odnosih. Ker se pri svojem delu veliko ukvarjam z zvokom, sem kmalu ugotovila, da je zvok skrivnostnejši od slike. Zvok gledalca spodbuja, da s svojo domišljijo aktivno sodeluje pri ustvarjanju umetniškega dela in s tem ga pripoved doseže globlje. Mislim da je empatija, zmožnost, da zares slišimo in globoko čutimo sočloveka, ključ do ustvarjanja boljših medčloveških odnosov.

Film uvajajo in sklepajo fotografije. Najprej teles brez obrazov, moških in ženskih, na koncu pa vidimo portrete žensk, recimo da potencialnih pričevalk. Ste želeli morda s fotografijami zgodbo iz fiktivnega sveta animacije na ta način bolj približati gledalcu?

V svojih delih raziskujem prepletanje različnih form - animacije, fikcije ter različnih oblik eksperimentalnih tehnik. Zanima me, kako stičišča med različnimi formami v pripovedi ustvarjajo nove pomene in občutke. S soscenaristko Marino Gumzi sva tako v fazi scenarija kot v fazi montaže raziskovali, kako prehod iz polja animacije v polje fotografij - portretov žensk, deluje kot izstop iz prostora nerealnosti v prostor realnosti, prostor zavedanja nečesa, kar se nas vseh dotika.

Babičino seksualno življenje je bilo danes v Portorož prikazano po več predstavitvah na tujih festivalih in posebni omembi žirije na vodilnem britanskem festivalu kratkega filma Encounters 2021. Kakšni so odzivi v svetu iz prve roke?

Najprej bi rada poudarila, da je film Babičino seksualno življenje ustvarjen z mislijo na predvajanje v kino dvoranah in si želim, da ga gledalec doživi na velikem platnu, saj je ta izkušnja še vedno neprecenljiva in se ne more primerjati z ogledom filmov na računalniku.

Film je sicer zelo dobro sprejet in povabljen na mnoge festivale. Prejšnji teden smo bili poleg festivala Encouneters nagrajeni tudi na argentinskem festivalu ANIMA v Cordobi. Po nekaj pogovorih ob prvih projekcijah pa je postalo jasno, da je tema univerzalna in se tiče vseh ljudi iz različnih kultur, ki so živeli ali pa še vedno živijo v patriarhalno strukturiranih odnosih.