Knjiga Cvetje in ženske povezala Narodno galerijo in Arboretum Volčji Potok

Barbara Jaki je na današnji predstavitvi knjige v Narodni galeriji povedala, da se je sodelovanje med obema institucijama začelo leta 2018, ko so za dobro leto ob vstopni aleji arboretuma razstavili reprodukcije slik iz zbirke Narodne galerije, dopolnjene s kratkimi umetnostnozgodovinskimi in botanično-vrtnarskimi pojasnili. Odličen odziv javnosti jih je nato spodbudil k pripravi knjige.

Direktor Arboretuma Volčji Potok Aleš Ocepek je povedal, da Arboretum Volčji Potok ni le prostor, kjer rastejo drevesa in cvetje in kjer zbirajo semenski material, ampak je tudi prostor, kjer se srečujejo različne generacije, kjer se porajajo ideje in kjer je tudi umetnost. Takšno predstavo o njem skušajo razširjati tudi s projekti, kot je pričujoča knjiga.

Avtorica umetnostnozgodovinskih opisov v knjigi Jassmina Marijan iz Narodne galerije je omenila interdisciplinaren pristop dveh disciplin, "za kateri si ne bi mogli misliti, da lahko sodelujeta". Matjaž Mastnak iz Arboretuma Volčji Potok, ki je naslikano cvetje predstavil iz zgodovinskega in botaničnega vidika, pa je povedal, da je na skupnih predavanjih z Jassmino Marijan v arboretumu prišel do spoznanja, da lahko s sodelovanjem drug drugemu širijo pogled in razumevanje.

V Narodni galeriji so na spletni strani zapisali, da je knjiga namenjena vizualnemu užitku, ima pa tudi spoznavno vrednost; popelje nas skozi del zgodovinskega razvoja slikanja cvetličnih tihožitij. Oba avtorja in urednici so pri izboru slik vodila merila, med njimi raznovrstnost cvetja, pojavnost novih vrst, modnost posamičnih cvetov ali oblik cvetličnih aranžmajev.

Dekorativno slikanje cvetja se je z razvojem znanosti in osamosvojitvijo botanike začelo spreminjati v sredini 16. stoletja. Botaniki so v svoje raziskovalne namene naročali risbe posamičnih rastlinskih vrst in tako so se tudi umetniki podučili o njihovih posamičnih lastnostih. Vse to znanje je vplivalo na naslikano cvetje, ki so ga umetniki upodabljali tako natančno, da je postalo svojevrstna portretna slikarska vsebina.

Priljubljenost cvetličnih tihožitij je omogočila pomemben zgodovinski prispevek in tudi družbeni premik v likovni umetnosti. Ženskam vse do 20. stoletja ni bilo dovoljeno študirati na likovnih akademijah, zato so se z znanjem, ki so ga pridobile zunaj priznanih ustanov, posvečale pretežno slikanju cvetja. Tako je ta žanrski motiv postal njihovo izrazno sredstvo tudi na poti emancipacije v svetu umetnosti.

Botanične opise dopolnjujejo risbe ilustratorke Maje-Dolores Šubic. Rože na slikah so namreč pogosto domišljijsko preoblikovane, skozi čas pa so se tudi pigmenti lahko spremenili in naslikano cvetje ne ustreza več resničnosti, so še zapisali v Narodni galeriji.