Marta Popivoda: Ni treba, da smo heroine, če želimo biti partizanke

Sedemindevetdesetletna Sonja Vujanović je bila babica Ane, ki je skupaj z Marto Popivoda prepoznala, kako močna pripovedovalka je, in nujnost postavitve nekakšnega spomenika. Kot je po projekciji po Zoomu povedala režiserka, imamo številne spomenike herojem druge svetovne vojne, tisti, ki so preživeli Auschwitz, pa ga nimajo. In Sonja Vujanović je ena od njih.

Protagonistka v dokumentarcu pripoveduje, kako je kot gimnazijka prišla v stik z napredno literaturo, kot jo imenuje, kako si je s somišljeniki izmenjevala knjige, recimo Gorkega, kako je prišla v stik z mladimi komunisti, kako so jo izključili iz šole, kako se je skrivoma, še mladoletna, poročila in kako je odšla v partizane.

Eden ključnih ciljev ustvarjalk filma je bil, da pred- in medvojno zgodovino upora podata na nov, intimen način. Sonja se pogosto spominja, kako jo je bilo v partizanih večkrat strah, kako se je vsa tresla, ko je prvič ubila človeka, kako se je počutila med najbolj okrutnimi mučenji in kako je, prav zaradi ideje upora, vse to preživela. Za partizanstvo ni nujno potrebno nenehno herojstvo, je misel, ki odzvanja skozi film.

Po besedah Popivode je imel sprva v filmu nekaj več besede tudi Sonjin mož Ivo, a ta je ženo pogosto prekinjal in jo opozarjal, naj se ne zadržuje pri malenkostih in naj pove širšo zgodbo. A prav tega si Ana Vujanović in Marta Popivoda nista želeli; dovolj sta imeli te moške, uradne, patriarhalne naracije, čas je bil za Sonjo, zato je Ivo v filmu dobil še manjšo minutažo od predvidene.

Krajine upora določa močna eksperimentalna nota. Sonjino pričevanje se prepleta z impresijami iz narave, krajev, ki jih opisuje, pa naj bodo to domača hiša, gozdovi, blaten, siv Auschwitz, polja ali maček v beograjskem stanovanju. Vse je povezano, vse ima smisel in je zelo daleč od gole estetizacije. V teh posnetkih dobijo Sonjine besede čisto nov zven in pomen in predvsem čas, da se usedejo v gledalca.

Krajine upora se ne zataknejo le v preteklosti, njihov namen je, da mobilizirajo gledalca za sedanjost in prihodnost. Marta in Ana vzporedno diskretno beležita lastno zgodbo, ko sta se pred vse bolj porajajočim fašizmom, kot pravita, iz Beograda preselili v Berlin. Kot queer par sta se začeli kmalu zatem spraševati, ali sta res našli novo svobodo ali pa je tu le čistina, ker se je vse drugo potisnilo na Balkan ali v države tretjega sveta. Navdihnjeni s Sonjino zgodbo želita biti partizanki, se boriti proti fašizmu in premišljevati idejo komunizma pred njegovo instrumentalizacijo.

Ob tem se zavedata, da so polja upora različna, da nikoli ne bosta del načrtovanega upora v Auschwitzu, kot je bila Sonja, lahko pa mu podelita glas in v povezovanju s podobno mislečimi naredita vse za uporno misel in prav takšna dejanja.