Dragan Petrovec ob predstavitvi knjige: Manjka nam poguma za upor

Uvodoma je urednik Petrovca predstavil kot pravnika - kriminologa in penologa. Petrovec je pojasnil, da slednji poklic ni tako prepoznan, povezan pa je z zapori oziroma po njegovem mnenju predstavlja "zadnje poglavje kazenskega prava in se ukvarja z vprašanji, kaj storiti z ljudmi, če sploh kaj, potem ko so v zaporu". Ob tem je osvetlil primer dobre prakse - nekdanji zapor za ženske na Igu, ki je bil po njegovih besedah modelni zapor za širšo regijo, odlikoval pa se je po tem, da so zapornice lahko konce tedne preživljale doma.

Zapisi, ki jih je Petrovec v Dnevniku objavljal na 14 dni, so po urednikovi oceni "pravilno kolumnistični", saj se avtor v njih loteva najrazličnejših tematik. Piše tako o sebi, odraščanju, svojih sosedih, posveča pa se tudi družbeno-političnim fenomenom, kot so demokracija, nacionalizem, jezik, narodova zgodovina. Piše tudi o človeških stiskah, ljudeh na obrobju, osebah s težavami v duševnem zdravju, je naštel Valetič.

Na urednikovo vprašanje o izbiri naslova za knjigo je Petrovec odvrnil, da beseda stopinje zveni bolj milozvočno in omili trdoto korakov, ki bi lahko bili sinonim, da je pa je vseeno izpostavljena "pot, po kateri bi bilo dobro, da bi krenili". Po njegovem prepričanju v Sloveniji že dolgo ni bilo takšnih razmer, kot so danes. Kot je spomnil, je bil zadnji politični proces na Slovenskem leta 1975, ki pa po njegovem mnenju ni bil blizu današnjim zlorabam.

Po urednikovih besedah je v kolumnah velikokrat omenjen upor na dovoljen način. Po avtorjevih besedah je za upor v kulturi, znanosti, za družbo brez zastraševanja "potrebno nekaj domišljije in precej poguma", pri čemer je zelo pomembna tudi zaveza k nenasilju. Po njegovih besedah je možnosti za upor veliko, a so neizkoriščene. Kot meni, je upiranje v množici lažje, saj se posameznik lahko skriva v varni anonimnosti, medtem ko večini zmanjka poguma za vsakodnevne situacije, ki bi zahtevale upor ter izpostavitev imena.

Kritičen je tudi do institucij, ki so namenjene opolnomočenju ljudi. Ob tem je omenil socialne centre in se vprašal, kako naj tamkajšnji zaposleni svetujejo ljudem, kako se upreti nasilju, če zaradi nasilja šefov sami zapuščajo te institucije.

Kot šibkejši del kolumen je Valetič označil "osebne napade" na določene politike in vplivneže v državi. Petrovec se je strinjal z urednikom, poudaril pa se je za te zapise odločil, ker se mu je zdelo, da določena dejanja zaslužijo odziv. Ob tem ni želel stvari ovijati v celofan in bralcem prepustiti ugotavljanje, koga je imel v mislih. Opozoril je na ljudi in dejanja, ki so se mu zdela zavržna in so tudi sicer odmevala v medijskem prostoru.