Drago Ivanuša za STA: Bojim se, da bo v umetnosti prišlo do nenadomestljivih posledic

Z Anjo Zag Golob sta letos že nekajkrat izvedla skupni projekt. Kaj prinaša?

Izvedla sva ga že skoraj desetkrat, prvič v življenju pa počnem tako nenavadno kombinacijo. Gre za splet poezije, njenih pesmi in glasbe, a ne na klasičen način, kot ga poznamo s pesniških večerov, ko nekdo igra neko prijetno glasbo na klavir ali kitaro, drug pa zraven bere svoje pesmi, ampak je vse skupaj načrtovano kot neke vrste koncert. Nastal je iz prijateljstva malo pred korono. Ko sem bil na njenem branju poezije v ljubljanski Drami, se mi je zdelo, da je njena interpretacija zelo ritmična. V tem sem videl nek potencial za sodelovanje. Tako sva ustvarila skupno kompozicijo, ki zdaj živi, se pa tudi sproti spreminja, izboljšuje. Torej ne gre za uglasbitev poezije v klasičnem smislu, temveč za preplet glasbe in besede.

Kakšen je odziv?

Ker sva toliko delala na tem, da bi deloval kot koncert, se mi zdi, da poslušalci hitro razumejo, da to tudi dejansko je. Zdi se mi, da ga dojemajo kot neke vrste osvežitev, saj sva poskušala najti neko svojo smer, kajti pesniških dogodkov je veliko, koncertov tudi, prav tako klasičnih pesniških branj, takšna oblika pa ni pogosta. Tisti, ki so ga doživeli, pravijo, da jim je nekaj novega, osvežujočega, poglobljenega. Ker pri uglasbeni poeziji v klasičnem smislu sta ti dve vrsti umetnosti še vedno na nek način ločeni, tu pa gre za neke vrste preplet tega, kar je glasbeno v njeni poeziji in kar je poetičnega v moji glasbi. To se izraža skozi ritem in razne pesniško glasbene načine, tudi skozi jezik in izgovorjavo, kajti Anja je zelo sistematična in je vadila izgovorjavo, intonacijo, ritem. Tako da je neke vrste instrument, igra na svoj glas, medtem ko jaz igram na klavir in uporabljam elektroniko.

Na ta način so pesmi dobile nov zven, niso več samo branje pesnika, ampak tudi glasba. Prav tako glasba dobi nov pomen, ker so besede njen sestavni del. Ugotovila sva, da je to odlično polje za ustvarjalnost, za nekaj novega, ker vsi potrebujemo nove stvari. Ne moremo ponavljati enega in istega, ampak si moramo prizadevati za to, da vsebina pride do ljudi, in to je eden od načinov. Pesmi nisva spreminjala, so takšne, kot so objavljene, vse ostalo, recimo zven, premolki, pa ustvarja nek ritem. In ko poslušalec vidi, da gre zares, ugotovi, da gre za nek konstrukt, arhitekturo, sestavljeno iz glasbe in poezije. Mislim, da ljudi to zelo prevzame, ker niso navajeni takšnega načina podajanja.

Poleg klavirja ste omenili še elektroniko.

Elektronski del vključuje to, da posnamem Anjin glas in ga v določenih trenutkih transformiram, popačim, zavozlam, ga naredim jecljajočega, mu dodam neko nečloveško lastnost. Ali pa dobi neko drugo globino ali višino, to, kar sama ne bi zmogla. Ta element se poigrava z njenim glasom, osnova pa je klavir.

Kakšno pa je zanimanje za ta koncert pri organizatorjih glede na trenutne razmere?

Težava je v tem, da sem imel nekaj koncertov, ker igram tudi svoj solo klavirski projekt, za nazaj. Tisto, kar je lani zaradi zaprtja odpadlo, tudi v tujini, se zdaj nadomešča. In ker se nadomešča za nazaj, se za naprej ne načrtuje toliko, kot bi se lahko ali moralo. Tako da smo nek način kar prikrajšani, ker se stvari najbolj omejujejo ravno na našem področju. Tudi gledališča so bila veliko časa zaprta. Žal je to področje zelo ranljivo, ker je v njem vpetih veliko ljudi, ki nimajo stalne zaposlitve, so samozaposleni ali projektno zaposleni in odvisni od teh projektov. Si predstavljate mlad par, oba umetnika, mogoče imata otroka v nekem najetem stanovanju v teh najemniških pogojih v Ljubljani? To ni enostavno in ogromno ljudi razmišlja, da bi zamenjalo poklic ali počelo nekaj drugega. Situacija je žalostna, to področje tudi ni zaščiteno, pa tudi v normalnih pogojih je slabo urejeno, tako da se nam obetajo tudi socialne težave v prihodnosti, ker se bo izkazalo, da ogromno ljudi tega ni moglo zvoziti.

Pa menite, da bo koronsko leto 2020 mogoče nadomestiti?

Težko, pa tudi občinstva ni, ljudje se bojijo, stvari so zelo nenavadne. Ne vem, če se bo lahko nadomestilo, kvečjemu se bo poznala neka brazgotina v smislu, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Druga stvar pa je izraba epidemije za raznorazne stvari, ki se spreminjajo. Na račun tega se zmanjšujejo določeni standardi, ki so zelo v povezavi s tem področjem. Ljudje zelo dolgo čakajo na odločbe o statusu. Zadeve po mojem opažanju tudi na uradniški ravni ne delujejo.

Če pustimo ob strani politične zdrahe, se mi zdi, da je država na nek način stvar uradništva. Funkcionirati mora ne glede na vse. V državi so strokovnjaki na določenih področjih, ki morajo poskrbeti, da zadeve tečejo. To se mi zdi smisel države. Zelo se bojim, da bo na tem področju in še marsikaterem drugem ravno zaradi epidemije in čudnih razmer, ki povzročajo razne zaostanke in izpade, prišlo do nekih nenadomestljivih posledic. Ljudje so zelo iznajdljivi in se zelo potrudijo, da bi se znašli, a mislim, da to ni smisel države. Smisel države je, da državljanom omogoča servis, da je ta servis visoko kakovosten in da imamo državljani lahko svoje standarde in zahteve, hkrati pa imamo tudi svoje odgovornosti, kar pa je mogoče že drugo vprašanje.

Ker ste omenili statuse, to se je nakazovalo že pred epidemijo.

Absolutno. Geneza vseh naših težav se je zgodila že davno. To govorim, ker se mi zdi, da se zdaj samo intenzivira in na nek način radikalizira. Kajti demokracija in mehanizmi, po katerih deluje, ali kako jih uporabljamo, so tudi stvar neke kulture. Ko smo prišli iz socializma v kapitalizem, očitno nismo dobili navodil za uporabo. Razumeli smo na svoj način in zdaj imamo po 30 letih to, kar imamo. To velja za vsa mogoča področja in se strinjam, da ni zraslo sedaj. Se je pa zdaj zelo pokazalo, na površje je priplavalo marsikaj. Kajti standardi, o katerih se pogovarjava, so stvar nenehne borbe. Zato pa imamo sindikate, navadne državljane, ki so ozaveščeni in se zavedajo svojih pravic, pa tudi odgovornosti.

Mogoče pa je ravno odgovornost tista, ki ni bila napisana v navodilih za uporabo, ker se nam je zdelo, da iz nekega totalitarnega sistema, v katerem smo bili prikrajšani za pravice in smo imeli ogromno dolžnosti, prehajamo v sistem, ki je sestavljen samo iz pravic. Mislim, da je to splošen problem vzhodne tranzicijske Evrope, da nam manjka neka državljanska zrelost, kamor spadajo tudi empatija ter občutek za skupnost in skupno. To je posledica dolgega vpliva neoliberalne politike in prepričevanja ljudi v individualizacijo, ki je na nek način napačna in je naredila veliko škode. Zdi se mi, da smo bili včasih bolj ljudje. Potem bi tudi stvari boljše funkcionirale.