misliNova realnost Liffa: Optimizem premagal negotovost
Ljubljana, 18. novembra - Dvaintrideseti Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe) se preveša v zadnji del in prevladujoče občutje je kljub zahtevnim zdravstvenim razmeram optimistično. Liffe, ki poteka v živo, je sicer povsem drugačen od prejšnjih. Ni zaznati kaj dosti festivalskega vzdušja, a obiskovalci ponavljajo, da je odlično že to, da filme gledajo v dvoranah.
Ljubljana, Cankarjev dom.
Začetek Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe s projekcijo filma Pravi moški režiserke Marie Schrader.
Foto: Daniel Novakovič/STA
Negotovost do začetka festivala
Lanski Liffe je potekal zgolj virtualno. Čeprav so se organizatorji trudili z optimističnimi mislimi, kako je kakovostne filme včasih, sredi mrkega novembra, prijetno in udobno gledati tudi doma, se je zdelo, da gre bolj za slabo tolažbo. Obiskovalci Liffa namreč prav teden in pol filmske izkušnje pogosto navajajo kot protiutež megli in mrazu. Letos je bila napoved za odprte dvorane sprva zelo obetavna, nato je sledilo navodilo o maksimalno polovični zasedenosti sedežev, spet malo kasneje so zaradi vse slabše epidemiološke slike vsi trepetali, da bodo festival ponovno preselili na splet, a festival bo zdaj vendarle dočakal srečen konec v živo.
Organizatorji Liffa so se zelo hitro prilagodili novim razmeram, organizirali dodatne projekcije in o spremembah sproti obveščali gledalce. Ti so v glavnini zelo razumevajoči, tako do ukrepov kot do tega, da denimo ne velja sedežni red, saj se zdi, da je v zraku le ena misel: sprejetje nove realnosti in prilagoditev razmeram ali pa lahko še eno izdajo festivala spremljamo od doma.
Nostalgija po festivalskem vrvežu
Vseeno pa letošnjemu Liffu manjka nekaj, zaradi česar takšni dogodki lahko živijo več kot 30 let - festivalski duh. Z nostalgijo lahko zremo v nekdanji vrvež Cankarjevega doma, ko so obiskovalci drveli z ene na drugo projekcijo, medtem ko so jedli sponzorska jabolka in pili sponzorsko kavo. Ni zaznati velikih skupin študentk in študentov, ki po vsaki projekciji zaskrbljeno zvijajo tobak in modrujejo o filmih, ni upokojenih gospa na kavah, ni niza filmskih kritikov, ki fetišistično zasedajo prav določen sedež v prvi vrsti dvorane, ni zabav v Klubu CD, skratka, ni tistega, kar je Liffe delal za zelo posebnega. Nekaterim, malo manj festivalsko razpoloženim obiskovalcem, je zdajšnje precej klinično čisto vzdušje brez hrupa po godu, a ti so, se zdi, v manjšini.
Vsaj malo festivalskega duha v dvorane prinašajo gostje, ki po projekcijah z velikim zanosom odgovarjajo na vprašanja razredčenega občinstva. Opaziti je, da so tudi oni močno pogrešali stik s publiko in da so zelo zadovoljni že, da sedijo v kinodvorani. Nekateri med njimi z veliko negotovostjo zrejo v prihodnost in se sprašujejo o posledicah pandemije za film, spet drugi stvari ne vidijo tako črno. Režiser Ivan Ostrochovsky je denimo vzkliknil, da nikar tako fatalistično, saj da vseeno nismo v vojnem stanju.
Še malo statistike
In kaj kaže dosedanja statistika? Do srede so izdali okoli 20.000 vstopnic, pri čemer še niso vštete vstopnice lokacij zunaj Ljubljane, torej v Mariboru, Celju in Novem mestu. Največ zanimanja vlada za filme Francoska depeša, Vzporedni materi, Benedetta, Drive my Car, Najbolj grozen človek na svetu, Vojvoda, Jezdeci pravice, Prasica, slabšalni izraz za žensko, Titan, Spencer, Nesrečni fuk ali nori pornič in Nebesa.
Razprodane projekcije so bile Francoska depeša, Vzporedni materi in Prasica, slabšalni izraz za žensko. Film Prasica, slabšalni izraz za žensko je tudi edini film, ki je razprodan na spletnem distribucijskem kanalu VOD.
Končna statistika bo znana takoj po koncu festivala, a osnovni namen organizatorjev je že dosežen - pritegniti ljudi na festival v živo in omogočiti filmu, da mu je mesto tam, kjer je doma: na platnih v dvorani.