misliPisatelj in akademik Zorko Simčič praznuje 100 let
Ljubljana, 19. novembra - Pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič danes praznuje 100 let. V njegovem opusu izstopa roman Človek na obeh straneh stene, ki so ga literarni zgodovinarji označili za najpomembnejše pripovedno delo slovenskega zdomstva. Zanj je prejel nagrado Prešernovega sklada, zatem je dobil tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Je redni član SAZU.
Ljubljana.
Književnik Zorko Simčič.
Foto: Nebojša Tejić/STA
Arhiv STA
Simčič se je rodil v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje leta 1943. Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje.
Leta 1994 se je vrnil v domovino, že leto pred tem pa je za roman Človek na obeh straneh stene prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2006 je bil izvoljen za izrednega in leta 2011 za rednega člana SAZU. Leta 2012 je izšel njegov roman Poslednji deseti bratje, dve leti pozneje pa je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Kot je v utemeljitvi zapisal literarni zgodovinar in esejist Matevž Kos, Simčičevo literarno ustvarjanje sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Vrhunec njegovega pisateljevanja, ki obsega nekaj deset knjižnih naslovov in številne revialne objave, je prav omenjeni roman, ki ga je označil za veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja. V njem je spregovoril o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in različne geografske prostore.
Za njegovo najpomembnejše dramsko delo velja drama Zgodaj dopolnjena mladost iz leta 1967, ki odpira odrešitveno-spravno problematiko, povezano z dogajanjem na Slovenskem v času druge svetovne vojne in revolucije. V njegovi esejistiki pa izstopa korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom, ki po oceni Kosa ni le pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih in svetovnih razmer.
Simčičeva literatura je namreč zaznamovana s tujstvom. O motivu tujca je spregovoril v domala vseh intervjujih po vrnitvi v Slovenijo. "Ko odideš v svet, si vržen iz svojega 'normalnega življenja'. Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji," je pred leti povedal za STA.