Ko Animateka ponudi feministično kukalo

Sklop Njena zgodba (HerStory) zajema štiri dele, ki gledalke in gledalce pozivajo k dejanjem ali spremembam: Moram spregovoriti, Moram Po(Ustvariti), Moram biti realna in Moram opraviti raziskavo. Prvi film programa, ki se je pričel v sredo in se bo nadaljeval vse do sobote, je bil Montaža (Assembly, 2012) v režiji Jenn Strom, ki je, tako Olga Bobrowska, postavil okvir za celoten sklop. Montaža razkriva potencial za manipulacijo v filmski umetnosti, nato pa se temu z dekonstrukcijo filmskih rezov upre ter se pokloni kanadski režiserki Kathleen Shannon, ki je ustanovila prvi javno financiran feminističen filmski studio na svetu.

Program vključuje 38 kratkih filmov ali upodobitev animirane ženske zgodovine, ki se osredotočajo na širok razpon feminističnih vprašanj, od spolne zlorabe in nasilja do kritičnih branj kanoničnih del in konstrukta lepote, v ospredju pa so med drugim tudi splav, migracije, rasizem, ženska seksualnost, identitetne politike in ustvarjalno eksperimentiranje. Program bo zaključil film z naslovom A Herstory of Women Filmmakers, ki je nastal v obdobju med letoma 2009 in 2019. Kelly Gallagher v njem predstavi kratko zgodovino filmskih ustvarjalk, Olga Bobrowska pa meni, da bi se lahko na podoben način poklonili tudi ustvarjalkam v animaciji.

Ekonomska neenakost in potencial subverzivnosti

Za STA je Olga Bobrowska povedala, da trenutna situacija razkriva fenomen, ki je še posebej opazen v srednji in vzhodni Evropi, kjer majhne filmske industrije sodelujejo s koprodukcijami. Na tem območju v zadnjem času prevladujejo režiserke, pove Olga Bobrowska, ter poudari, da se je ta bistvena sprememba glede na zgodovino animacije pričela postopoma uveljavljati po letu 2010. Gibanje #jaztudi in prizadevanja za spolno enakost so v zadnjih štirih letih ta fenomen postavila v ospredje, vendar kuratorka, direktorica slovensko-poljskega festivala StopTrik, ne verjame, da so zares pripomogla k prizadevanjem za večjo kontekstualizacijo.

Animacija je že od nekdaj "grdi raček" filmske industrije, sooča se z nezadostnim financiranjem in stereotipi, ki jo označujejo za manjvredno v primerjavi z igranimi filmi. "Opazili smo, da so se ženske vse bolj in bolj pripravljene boriti za svoje pravice in glasove, hkrati imamo sedaj na voljo prijeme iz filmskih in literarnih ved, ki nam pomagajo, ko razpravljamo o tem, vendar pa to še ne pomeni, da se lotevamo vprašanja ekonomske neenakosti, ki je seveda vtisnjeno v samo bistvo delovanja animacijske industrije. Ozavestiti moramo, da to neposredno vpliva na status ustvarjalk."

Hkrati pa ravno to, da se animirani filmi ne kopljejo v tolikšni meri v soju žarometov kot njihovi igrani vrstniki, omogoča določeno svobodo, lažje je spodkopavati uveljavljene norme. Ustvarjalci imajo na razpolago tudi več različnih načinov, kako izraziti svojo kreativnost, ne da bi jih omejevali zapleteni postopki produkcije igranih filmov. Pogled v zgodovino animacije razkrije, da so manj znane filme na tem področju spregledali tudi cenzorji in druge strukture moči. "Nekateri animirani filmi so tako že od svojih začetkov vsebovali subverzivna sporočila, medtem ko so bili drugi propagandno orodje za indoktrinacijo, še posebej otrok." Potencial subverzivnosti je bil zaradi nižjega statusa animacije vsekakor močnejši, kar poljska strokovnjakinja za animirani film opiše kot "privilegij neprivilegiranih".

Protestni animirani film

Čeprav je ustvarjanje animiranih filmov dolgotrajen in zahteven proces, pa to področje še vedno odpira možnosti za odzivanje na trenutne družbeno-politične situacije, pove Olga Bobrowska, ki verjame, da je ravno takšna refleksija ali kritika ena ključnih vlog umetnosti. Filme, ki to priložnost izkoristijo, opiše kot dela protestne animacije, ki se lahko hitreje odzovejo na družbeno dogajanje, če združijo moči več ustvarjalcev in ustvarjalk. Prvi del sklopa Njena zgodba vključuje odličen prikaz tega koncepta, lanskoletni film #upor_poljakinj (#sprzeciwpolek), projekt, v katerem je sodelovalo približno 50 animatork in animatorjev, ki so študirali ali že zaključili študij na oddelku za animacijo filmske akademije v Lodžu. Tekom štirih dni so se odzvali na odločitev poljskega ustavnega sodišča o prepovedi splava, samo animacijsko delo pa je trajalo le dva dni, saj je vsak animiral nekaj sekund osemminutnega filma.

Hierarhije diskriminatornosti na obrobju

Na sredinem pogovoru Njena zgodba - Kuratorjev in kuratoričin pogled z Olgo Bobrowsko in Igorjem Prasslom, programskim direktorjem Animateke, ki sta izbrala filme za ta sklop, je kuratorka povedala, da se izbrani filmi upirajo hierarhičnim kategorijam ali pa jih vsaj preizprašujejo, kulturno zgodovino pa dopolnijo s feminističnim vidikom. Poustvarjajo in reinterpretirajo, spodkopavajo utesnjujoče spolne in druge norme tako znotraj industrije kot na splošno ter tako pomagajo opolnomočiti vse udeleženke in udeležence. "Ko iščeš ustvarjalke znotraj koncepta ženske zgodovine, neizbežno naletiš tudi na moške, ki jih je ali jih sistem zatira," je povedala Olga Bobrowska.

Udeleženke okrogle mize z naslovom Enakost spolov v animiranem filmu: Izobraževanje, produkcija in distribucija so prav tako poudarile, da je animacijska industrija prostor, ki je v celoti postavljen na obrobje, vendar pa hkrati vključuje hierarhije diskriminiranosti. Producentka Tina Smrekar, ki sodeluje s Špelo Čadež, pionirko slovenskega sodobnega animiranega filma, je opozorila na ločnico med neodvisno animacijo, kjer je podplačanost nekaj vsakdanjega in so vsi "entuziasti in entuziastke", in komercialno industrijo, kjer je na voljo bistveno več sredstev. Producentka in distributerka Luce Grosjean iz Francije je medtem poudarila pomembnost solidarnosti in podpore med ženskami ter dodala, da bi bila brez nje "osamljena in zafrustrirana".

Hkrati so ključna tudi prizadevanja, da materinstvo ne bi samodejno vodilo v izključitev iz ustvarjalne sfere, je povedala predavateljica in ustvarjalka Maja Gehrig iz Švice. Matea Milić, producentka festivala Animafest Zagreb, pa je opozorila na povednost statistike, ki v primeru hrvaškega festivala med letoma 2017 in 2021 pokaže, da v primeru študentskih filmov ali filmov za otroke prevladujejo ženske, vendar pa se njihov delež drastično zmanjša ali v celoti umanjka, ko gre za kratke filme ali celovečerce, torej ko se sredstva zvišajo. Slovenija je v tem pogledu malce posebna, saj se je že zgodilo, da je na festival poslala režiserje, ki so ustvarjali filme za otroke, in režiserko, Špelo Čadež, ki je nato s filmom Nočna ptica zmagala v kategoriji kratkometražcev, je z nasmeškom na obrazu dodala Matea Milić.