Gledališča Ane Monro praznuje 40 let

Kot je zapisala ekipa Ane Monro, ima Gledališče Ane Monro bogato zgodovino, manj znano pa je, da ima tudi prazgodovino. Ta se začenja v letu 1978, ko se je formirala študentska gledališka skupina Predrazpadom, ki je delovala pod okriljem ŠKUC Foruma in je bila usmerjena k (po)cestnemu gledališču. Njeni člani so namreč želeli približati kulturo čim širšemu krogu ljudi in so zato nenapovedano nastopali na ulicah in izvajali umetniške intervencije.

Junija 1981 je skupina razpadla, dva člana, Andrej Rozman in Marko Kovačič, pa sta ustvarjala dalje. Ko sta z avtorsko produkcijo Trije teatralizirani songi nastopala po Sloveniji, se ju je prijelo ime Duo Roza in Mare, ki pa sta se ga želela otresti. Zato sta se poimenovala Gledališče Ane Monro - po fiktivni osebi, ki sta jo našla v neki zgodbi. Pod tem imenom sta prvič nastopila 17. decembra 1981, na prednovoletni zabavi Škuca v Festivalni dvorani. Ta dan tako velja za dan ustanovitve Gledališča Ane Monro.

Kmalu se jima je pridružil Goro Osojnik, poleg njih pa so bili najbolj prepoznavni obrazi majhne, a umetniško in izrazno močne gledališke skupine, ki je na ulici in za ulico ustvarjala med letoma 1982 in 2012, še Borut Cajnko, Mojca Dimec, Primož Ekart, Janez Habič Johnny, Breda Krumpak, Drago Milinović, Matjaž Ocvirk, Žiga Saksida, Sebastjan Starič in Gorazd Žilavec.

V treh desetletjih so člani Gledališča Ane Monro ustvarili več kot 50 avtorskih predstav, ki so bile po vsem svetu uprizorjene skoraj 1000 krat. Poleg uličnega gledališča so v slovenski prostor vpeljali gledališko improvizacijo in jedko satiro, ki so jo mediji poimenovali monrojevski humor oziroma monrojevstvo, in imeli pomembno vlogo pri vzpostavitvi nekdanjega kulturnega centra KUD France Prešeren v Ljubljani.

Leta 1990 so svoje sodelovanje formalizirali in se združili v Društvo Gledališče Ane Monro z namenom profesionalizacije, popularizacije, širjenja prepoznavnosti in mednarodnega uveljavljanja različnih mejnih zvrsti gledališča, oziroma k občinstvu odprtega kakovostnega gledališkega ustvarjanja.

"Ulično gledališče je umetnost, ki se je osvobodila zaprtih prostorov, in šla med ljudi. Njen 'oder' je javni prostor, ki je živeči ambient, v katerem umetnik ustvari svoj imaginarni svet, ga odpre za ljudi, in jih povabi vanj. V njem uprizarja in pripoveduje zgodbe, pri čemer intenzivno gradi dialog z občinstvom, da bi navezal (osebni) stik z njim in ga - oziroma, da bi se z njim - za kratek čas povezal v skupnost. T. i. interaktivnost, ki je prepoznavna značilnost uličnega gledališča, ustvari posebno atmosfero, zato je srečanje z uličnimi umetniki več kot to; je edinstveno in neponovljivo doživetje," so v sporočilu za javnost navedli besede Gora Osojnika.