Laura Samani: Uporaba narečij kot politična odločitev

Laura Samani se je s Telescem poklonila kulturni in jezikovni raznolikosti italijanske dežele Furlanije - Julijske krajine, od koder prihaja. Narečja in navade se v filmu prelivajo, od obalnega predela na severovzhodu Italije do oddaljenih gora, kamor se nameni protagonistka Agata, da bi odrešila svojo mrtvorojeno hčerko. Njen cilj je gorsko svetišče, kjer naj bi otroke oživljali za ravno toliko časa, da jih lahko krstijo in v skladu s katoliškim izročilom popeljejo iz limba ali predpekla do nebes. Na zahtevni poti sreča Risa, člana lokalne tolpe, ki nato postane njen sopotnik, med njima pa se splete posebna vez.

Po svetovni premieri v Cannesu je film zaokrožil po festivalih, vključno s Festivalom slovenskega filma, kjer je prejel vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo (zavod Vertigo) in fotografijo, in festivalom Liffe, kjer je bil ovenčan z nagrado FIPRESCI. Slovensko premiero ali redno predvajanje v slovenskih kinematografih bo film dočakal sredi januarja.

Pripoved vašega filma Telesce se dogaja v preteklosti, začetku 20. stoletja, vendar pa ni nastala v vakuumu, zato me zanima, kako se navezuje na sedanjost, tu in zdaj.

Vse, kar se zgodi v filmu, je povezano s sedanjostjo, bistvena vez pa je iskanje in raziskovanje lastne identitete, kar se navezuje na oba glavna lika, Agato in Risa. Film prav tako govori o sposobnosti, da pustimo pretekle stvari za seboj, in procesu osvajanja te veščine, ki je zame zelo težek. Težko je spoznati, da so lahko stvari še vedno del tebe, čeprav niso več fizično prisotne in ne pripadajo več sedanjosti. Ti dve temi, identiteta in odslavljanje, sta večni.

Je morda sobivanje različnih skupnosti, kultur, ki govorijo različne jezike ali narečja, še ena takšna tema, prav tako bistvena za film in večna?

Vsekakor. Uporaba narečij v filmu je bila zame politična odločitev. Seveda so lahko zgodovinske drame posnete v zborni italijanščini in obstaja mnogo odličnih primerov takšnega pristopa. Vendar pa ima regija, od koder prihajam, mnogo različnih kulturnih vplivov in narečij. Pod fašističnim režimom so bili dialekti prepovedani, še posebej, če so bili slovanskega izvora. Mislim, da smo takrat izgubili velik del identitete. Uporaba narečij je bila hkrati odločitev, s katero sem hotela ljudem omogočiti, da so ponosni na svojo kulturo. Za večino igralske zasedbe je bilo to prvo snemanje, prvi film, z izjemo Iva Bana, izkušenega igralca, in Ondine Quadri. Mnogi med njimi razmišljajo v narečjih ter nato prevajajo svoje misli v italijanščino. Poleg tega pa sem hotela pokazati, da se lahko sporazumevamo ne glede na babilonsko situacijo, v kateri živimo. Glavna igralka, Celeste Cescutti, ki govori le italijansko, je morala sodelovati z direktorjem fotografije Mitjo Ličnom, ki ne razume italijansko, a vendarle sta se sporazumevala.

Večino zasedbe so sestavljali neprofesionalni igralci. Kako ste se lotili iskanja primernih kandidatov, izbiranja ter nato pridobivanja njihovega zaupanja.

Izbrala sem jih predvsem na podlagi njihovih narečij in prezence. Hotela sem, da se med snemanjem počutijo sproščene, moj cilj pa je bil hkrati prikazati vrednost njihovih življenj in poklicev. Večina ribičev ali pastirjev v filmu so ribiči in pastirji tudi v resničnem življenju. Pri delu z igralci nimam posebne strategije, že od samega začetka pa sem bila jasna, da je to, kar počnemo, seveda igra, vendar pa se, podobno kot otroci, igramo zares. Ko si otrok in se igraš razbojnike, je jasno, da če si ustreljen, se pretvarjaš, da si umrl. Hotela sem, da se zabavajo, hkrati pa da se tudi zavedajo različnih odgovornosti, ki so del snemanja. Kar pa se tiče zaupanja, ne moreš ga kar pričakovati ali zahtevati, lahko zgolj čakaš, da se zgodi, če sploh se, predvsem pa je bistveno, da sam izkažeš zaupanje. In zaupala sem celotni zasedbi in ekipi.

Film poimenuje mnogo reči, ljudi, skupnosti, tako da govori o njih, poimenuje sam pojav svetišč, kjer so mrtvorojene otroke obujali za en sam dah, da bi jih krstili ter tako rešili pred večnim tavanjem po limbu. Vse to je bilo pozabljeno, sedaj pa je obujeno v filmu, ki hkrati na svojstven način imenuje čudeže. Je bila misel, da če nečesa ne poimenuješ ali ne govoriš o tem, potem to ne obstaja, rdeča nit filma?

Vsekakor. Sama sem bila deležna katoliške vzgoje kot večina ljudi v Italiji, čeprav nisem katoličanka, moja družina ne hodi v cerkev. V Bibliji je zapisano, da je bila na začetku beseda, beseda je bila z Bogom in Bog je bil z besedo, kar pomeni, da če reči nimajo imena, ne obstajajo. Najprej je treba stvari poimenovati. Tu ne gre za religijo ali teologijo, temveč za ontologijo. Ko srečamo znanko na ulici in se ne moremo spomniti njenega imena, nas to navda z neprijetnim občutkom. Skozi celoten film sta koncepta poimenovanja in identitete tesno prepletena. Ljudje sprašujejo Agato, kako ji je ime, medtem ima Agata v mislih ime za svojega otroka, a ga ne bomo nikoli izvedeli. Ris je na koncu tisti, ki določi ime dojenčka. Gre za delikatno ravnovesje med odgovornostjo in možnostjo poimenovanja. Film preizprašuje, kdo smo, če nihče ne pozna našega imena, in ali potemtakem sploh še obstajamo. Ko smo si z nekom zelo blizu, mu nadenemo vzdevek ali zanj ustvarimo ljubkovalno ime, kar je, kot da bi to osebo ponovno krstili. Vzpostavljamo občutek pripadnosti.

Iz zgodovinskih virov je razvidno, da so bili ponavadi moški tisti, ki so se odpravili na romanje do teh svetišč. Zakaj ste se odločili, da boste v to vlogo postavili žensko?

Ni šlo za zavestno ali feministično gesto. Sem feministka, vendar to ni bila politična odločitev, saj sem si že od samega začetka predstavljala, da bo v tej vlogi ženska, mati, nikoli nisem sploh pomislila na kakšno drugo možnost. Pozneje mi je postalo jasno, da me je fascinirala vrzel v zgodovini, uradni pripovedi, ki govori o moških, ki se podajo na to pot. Zanimalo me je, kaj so medtem počele matere, kaj se je dogajalo z njimi. Menim, da ti raziskovanje takšnih vrzeli omogoči, da si bolj ustvarjalen, kot bi morda bil, če bi svoje ustvarjanje temeljil na uradnih različicah zgodovine.

Kako ste sploh izvedeli za ta svetišča?

Leta 2016 sem diplomirala s kratkim filmom z naslovom La santa che dorme (Speča svetnica), ki prav tako govori o čudežih in je bil posnet v nadiškem narečju. Nekdo, ki si je ogledal film, me je nato vprašal, če sem že slišala za ta pojav, za svetišča čudežnega vdiha. Tako sem izvedela zanj in tako se začnejo vse odlične zgodbe, nekdo te vpraša, če si že kdaj naletel na kaj. Začela sem raziskovati in izvedela, da je bilo na stotine takšnih svetišč po celotnem območju Alp. Eno še vedno obstaja, vendar je izgubilo svoj prvoten namen, saj ni več limba ali predpekla, od kar je papež tako odločil leta 2007. V naši regiji so bila tri takšna svetišča. Postala sem kar malo obsedena s to temo in ko se mi kaj takega zgodi, hočem to deliti z drugimi, se pogovarjati o tem, da nimam občutka, da sem sama.

Je zaključek Agatine zgodbe cena, ki jo je morala plačati za spust v podzemlje, ali zgolj začetek novega popotovanja zanjo?

Zaključek filma je meni in mojima soscenaristoma povzročal kar precej težav. Na samem začetku smo sledili postavljenim smernicam, nato pa se je lik Agate začel osamosvajati in sprejemati lastne odločitve, tako da smo preprosto prisluhnili temu, kar je zvenelo prav. Ugotovili smo, da nima smisla, da se Agata po doživetju čudeža vrne domov, da mora umreti, da pravzaprav hoče umreti. Skozi celoten film si prizadeva za trenutek potegniti svojo hčerko na stran živih in to ima seveda posledice, obratni učinek. Bistveno za njiju pa je, da sta skupaj. S tem, ko smo prisluhnili liku, se je film spremenil, odgovornost za mrtvorojenega otroka pa se je prenesla na Risa, ki ne verjame zares v čudeže, a verjame v Agato.

Kako je Ris nastal, kako se je lik izoblikoval med pisanjem scenarija?

Na samem začetku procesa je Agata potovala sama, kar je bilo izredno dolgočasno, zato smo se odločili, da ustvarimo nekakšen moški arhetip kot protiutež njenemu ženskemu. Ris je nato večkrat spremenil svojo obliko, med drugim je bil mladenka, ki se preoblači v fanta, da lažje preživi v svetu, vendar pa je bistveno, kaj je Ris sedaj, in to je fluidna oseba. Ko govorim o njem v angleščini, uporabljam zaimek "they", da bi bolje ponazorila to fluidnost. Pet let je minilo od ideje za film do samega snemanja in v tem času se je marsikaj spremenilo, ne še dovolj, a marsikaj, kar je tudi vplivalo na nas med pisanjem, saj smo ljudje kot spužve. Končna različica Risa je plod našega raziskovanja identitete. Ne vem točno, kdo Ris je, vendar pa vem, da si je nadel ime Ris in če hoče, da se ga tako kliče, potem je to treba spoštovati in je to njegovo ime.

Bo vaš naslednji projekt govoril o podobnih temah, čudežih v kontekstu folklore in dediščine katolištva?

Ne, mislim, da sem zaenkrat opravila s čudeži. Moj naslednji film, ki ga že pišem, bo bolj prizemljen.