Pisateljska vila na Tomšičevi: od zadimljenega pohištva do osvetljenih sani

Barbara Vodopivec je zaposlena na Umetnostnozgodovinskem inštitutu ZRC SAZU in je v vilo zahajala še kot otrok, saj je bila njena mama dejavna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Sama je bila kasneje zaposlena na Društvu slovenskih pisateljev, ki je od leta 1987 tudi lastnik hiše.

Od Češkov, Ebenspangerjev do Kidriča, Ziherla... in literatov

Vila na Tomšičevi 12 je bila zgrajena leta 1879 in je danes ena redkih ohranjenih enostanovanjskih meščanskih hiš v središču Ljubljane. V hiši je najprej živela industrialska družina Češko, kasneje so vilo prodali judovski družini, Ebenspangerjem. Med vojno so bile članice in člani družine žrtve holokavsta, o čemer od leta 2020 pred hišo pričajo tudi štirje spotikavci, ki jih je v tla vdelala Judovska skupnost Slovenije.

Po vojni sta dedinji uspešno kljubovali nacionalizaciji vile in jo oddajali predstavnikom takratne politične elite, Kidričem in Ziherlom. Od vsega začetka je bila vila zelo draga za vzdrževanje, kar pojasni številne podnajemnike, ki so prav tako, poleg lastnikov, bivali v hiši in pomagali poplačati visoke stroške.

Hišo je leta 1957 dobilo v najem društvo književnikov za 30 let, po izteku pogodbe pa je društvo vilo odkupilo. V hiši so imeli svoje prostore pisatelji, prevajalci, slovenski PEN in občasno druge organizacije, kot je bila Knjižna zadruga. Konec 80. let je bilo tam vozlišče družbeno-kulturnih predosamosvojitvenih pobud, to je bil čas, na katerega marsikateri obiskovalec zre z nostalgijo. To je bil tudi čas, ko je bila pisarna Društva slovenskih pisateljev srečevališče in polje za številne pogovore. To je bil čas, ko so ljudje še imeli - čas.

Med nostalgijo in novimi časi

Toda kako je z nostalgijo, kako s številnimi anekdotami, ki jih je kanalizirala predvsem restavracija, znana pod imenom Pri Mikiju, kdaj nastopi trenutek, ko je treba začeti znova in se soočiti z zdajšnjim trenutkom? Tudi o tem je za STA spregovorila Barbara Vodopivec, ki se zelo dobro spomni tamkajšnjega "zadimljenega pohištva".

"Vzdušja v pisateljski vili, ki sem ga doživljala kot otrok in ki ga je bilo mogoče doživeti v hiši nekje do konca devetdesetih, ni več. Razlogi so različni in večplastni; po eni strani je bilo Društvo slovenskih pisateljev (DSP) nekdaj eden redkih, če ne kar edini kraj srečevanja in delovanja literatov in tudi širše, kasneje pa so se osamosvojili ali vzpostavili tudi drugi prostori, kot na primer že zelo zgodaj Nova revija, nato KUD Literatura, Sodobnost, Apokalipsa, Beletrina, kar je razpršilo literarno obarvano družabno sceno. Pojavili so se novi producenti in DSP je temu trendu sledilo, kar je povzročilo tudi spremembo načina dela v pisarni, ko smo strokovne sodelavke začele 'buljiti v ekrane', kot se je izrazila ena od pričevalk, ki je v društvo nekdaj rada zahajala na kavo in klepet," pravi sogovornica.

Pisarna od takrat ni bila več v prvi vrsti prostor, kjer so se tkale vezi, rojevale ideje, tudi dogajali prepiri, brali časopisi ali pa se je samo klepetalo. "Sama se spomnim, da je marsikateri tuji pisatelj ali literat najprej prišel na društvo in tu dobil prve povezave in informacije. Kar pa ne pomeni, da se ni tudi delalo, le družabnost je bila zelo pomembna. Anja Uršič, prevajalka in dolgoletna tajnica DSP, zadolžena za mednarodno sodelovanje, mi je nekoč rekla: Društvo je zaradi pisateljev." Društvo danes deluje kot producent številnim dogodkom in projektom, prav tako še vedno deluje povezovalno, le na drugačen, manj oseben način.

Ko pred približno tremi leti DSP ni več podaljšal pogodbe dosedanjim najemnikom restavracije, so nekateri redni obiskovalci, predvsem predstavniki kulturnega, intelektualnega življenja, podpisovali javna pisma, pozive proti uničenju zgodovine, v neformalnih druženjih se je ves čas opeval tamkajšnji macesnov pult. Kako na to gleda Barbara Vodopivec, tako kot nekdanja zaposlena kot zgodovinarka, odlična poznavalka kulturne dediščine?

Nova restavracija, nov vrt, novi obiskovalci?

"Ko je DSP odpovedalo najemno pogodbo Andreju Mikliču, je ta prostore restavracije spraznil in med drugim odstranil tudi sloviti šank, ob katerem so dolga leta tekle zanimive debate in so se dogajala številna srečanja. Kot je povedal sam, lastnik namreč ni imel interesa, da bi interier odkupil. Novi najemnik Kaval group je tako dobil v najem dobesedno prazne prostore. Notranja oprema restavracije je delo arhitekta Andreja Mercine iz biroja Triiije arhitekti."

"Iz pogovorov z Dado Jerovšek, lastnico Kavala, sem razbrala, da so izhajali iz želje po ohranitvi tradicije in spomina na Mikijevo restavracijo; zato so tudi obdržali temno rdeči preplesk vhodne veže, na novo so dali delati repliko poslikave v peskanem steklu na vhodnih vratih, na primer. Zbrusili so parket in ko so v sobi, ki gleda na Prešernovo, odstranili mavčne plošče na stropu, je Zavod za varstvo kulturne dediščine restavriral izvorno meščansko stropno poslikavo, ki se je ob tem razkrila," je povedala Barbara Vodopivec.

In še: "Osebno menim, da je naslonitev na nekdanje vsebine smiselna, saj prostora znamenite Mikijeve restavracije ni mogoče napolniti brez poznavanja preteklosti, a po drugi strani zgodovine tudi ni mogoče ponoviti. Identiteta prostora mora biti zlitje starega in novega, kolikor je to mogoče, a hkrati je treba dolgoročno oblikovati nove točke oprijema; kolikor vidim, se restavracija skuša uveljaviti predvsem z odlično kulinariko. Ali bodo ob tem prostor uspeli ponovno vzpostaviti kot družabno vozlišče, je v tem trenutku povsem odprto."

Za pisateljsko vilo je značilen tudi vrt, ki jo obdaja. Tudi ta je doživel kar nekaj sprememb, nad katerimi je sogovornica malo manj navdušena. Kaval je tjakaj postavil Vrt Lili Novy, trenutno, v zimskem času, deluje kot z lučkami obsijana novoletna vas, ne manjkajo niti jeleni in sani.

Načeloma Zavod RS za varstvo kulturne dediščine dovoljuje t.i. reverzibilne posege, ki niso trajni in jih je mogoče vedno odstraniti in vzpostaviti prvotno stanje. Spremembe na vrtu v tem pogledu odloku ne nasprotujejo.

"Sama pa sem do spremembe vrta v gostinski lokal na prostem v takšni meri, kot je bila izvedena pred nedavnim, zadržana, saj je travo in zasaditev, ki bi sicer resda potrebovali nekaj nege, zamenjalo tlakovanje in pesek. Spremenjen je videz in vzdušje zlasti severnega dela vrta in s tem pogled na vilo s Cankarjeve. Čeprav je nekaj avtomobilov že pred tem parkiralo okoli hiše, je s prenosom in tlakovanjem parkirnih mest na vzhodnem delu vrta močneje spremenjena tudi veduta vrta s Tomšičeve, kjer je vhod v vilo. Nova namembnost vrta tako spreminja intimno vzdušje nekdanje meščanske vile, obdane s parkovno urejenim vrtom, v razmeroma razkrito javno površino," pravi Barbara Vodopivec.

Po njenem mnenju je vila, obdana z vrtom, v delu mesta, ki deluje kot zeleni most proti Tivoliju in ki velja za reprezentativen del mesta z enotno urejenimi uličnimi zasnovami in pozidavami, vrednota, ki bi jo morali odločneje varovati. Še vseeno pa sogovornica, kot številni drugi, ki jim je vila z vrtom na Tomšičevi 12 blizu, meni, da je ohranitev duha prostora mnogo bolj neoprijemljiv projekt, ki ne zagotavlja zanesljivega uspeha.