Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za STA: Pojem, odkar vem zase

Mineva 26 let od vaše prve vloge v mariborski Operi, v opereti Pri belem konjičku, februarja bo 25 let od vaše prve operne vloge, to je Rosina v Seviljskem brivcu. Kako ste se sploh znašli v operi?

Petje je zelo pomemben del mojega življenja že od rojstva. Kot otrok se nisem zavedala, da mi je s tem dan nek dar, a sem imela veliko srečo, da sem se rodila v družino, ki je to razumela in začutila. Največje zasluge, da sem se podala v pevske vode, ima moj zdaj že pokojni oče. Ni sicer doživel nobene moje večje vloge, a me je na zelo nežen in nevsiljiv, le njemu lasten način vzpodbujal in usmeril v to, da sem ob gimnaziji v Celju začela obiskovati tudi solopetje na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Po obeh končanih srednjih šolah in pedagoški fakulteti sem diplomirala še na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, čeprav sem prej vedno mislila, da bom študirala jezike. Očetov trud sta podpirala tudi mati in starejši brat, ki se je dolga leta učil klavir in temu zgledu sem potem sledila tudi jaz, tako da me je glasba res spremljala od zibelke naprej.

Večkrat pravite, da je biti operni pevec poslanstvo, ne le služba. Zakaj je tako?

Sicer je še več poklicev takšnih. Poslanstvo je zato, ker se nikoli ne neha, ker živi z mano 24 ur na dan 365 dni v letu. Nikoli ne rečem, da grem v službo, ker svoje delo dojemam za mnogo več kot to. Ljubezen do petja in glasbene umetnosti nasploh je zelo pomembna gonilna sila v mojem življenju. Stalno razmišljam o tem, kako speljati določene stvari, še posebej ko gre za tiste bolj trde pevske orehe. Nenazadnje sem kot pevka absolutno odvisna od zdravega grla oz. glasu, zato že vseh teh 26 let stalno podrejam svoje življenje delu.

Kako se lotevate študija del, glede na to, da imate zelo širok repertoar, od baročne glasbe do 20. stoletja, in posledično stilsko zelo različna dela? Poslušate posnetke, imate kakšne vzornike?

Načeloma nikoli ne začnem študija vloge s poslušanjem posnetkov. To se zgodi samo takrat, ko je velika časovna stiska in je treba kaj zelo hitro naštudirati. Drugače je moj osnovni učni predmet klavirski izvleček pri opernih vlogah ali samospev v obliki not in besedila. Zavedam se, da se učenje nikoli ne konča, nikoli ne moremo reči, da vse znamo. Vsaka nova vloga, samospev ali oratorij me postavlja pred novo učno lekcijo, ki se je lotim z največjim veseljem in predanostjo.

Zelo rada imam baročno glasbo, ki pa se žal pri nas malo izvaja. Izjema je Monteverdijeva opera Kronanje Popeje pred nekaj leti, v kateri sem upodobila naslovno vlogo Popeje. Na moje veliko veselje sem, predvsem v svojih zgodnjih letih, po zaslugi tedanje umetniške vodje festivala Tjaše Krajnc večkrat sodelovala s Festivalom stare glasbe v Radovljici in imela tako priložnost sodelovati z umetniki iz tujine, od katerih sem se veliko naučila. Po drugi strani me navdušuje tudi sodobna glasba in velikokrat izvajam razne krstne izvedbe. Oboje in vsa obdobja vmes mi predstavljajo velik izziv, tako staro kot sodobno glasbo pa povezuje način izvajanja v smislu, da so zelo pomembne tudi barve; da z barvami glasu orišemo neko čustveno stanje.

To je zelo izrazito tudi pri samospevu, ki ga imam prav tako zelo rada. Tu je besedilo popolnoma enakovredno glasbi in je tako drugače kot pri operi. Medtem ko so operne arije namenjene predvsem temu, da se pokažeta pevčevo tehnično znanje in lepota glasu, mora pri samospevu interpret ob vsem tem izraziti še čim bolj poglobljeno interpretacijo besedila, ki ob glasbi, ki je kot neka dodana vrednost že tako vrhunski poeziji, opisuje raznolika čustvena stanja človeka v vseh možnih niansah razpoloženj in čutenj, od veselja do žalosti, od hrepenenja do trpljenja in še marsikaj vmes.

Komisija za podelitev nagrade Prešernovega sklada izpostavlja vaši vlogi Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri (2019/2020) in Marguerite v Gounodovem Faustu (2018-2019). Ju tudi vi štejete med svoje najboljše stvaritve v zadnjih letih?

V zajetem obdobju vsekakor, sicer pa se je pred njima v vseh letih zvrstilo mnogo velikih in pomembnih vlog, ki jih imam v najlepšem spominu. Predstava Simona Boccanegre je bila tik pred izbruhom epidemije, potem se je vse ustavilo. Prav tako zelo pomemben se mi zdi lanski recital samospevov s harfo v vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije s harfistko Urško Križnik Zupan. To je bilo obdobje lockdowna, zato to priložnost vidim še kot posebno milost, ki mi oziroma nama je bila dana. Koncert je potekal brez občinstva, z neposrednim prenosom na spletu in radiu. Bil je posebna izkušnja, a sem izjemno hvaležna, da sem ravno v tem obdobju, ko sicer ne bi imela nobene motivacije pred seboj in bi se še bolj bala virusa, imela te samospeve, ki so me zaposlovali in odvračali od strahov in temnih misli.

Kaj pomeni biti operni pevec danes, v času covida, ko je omejen stik z občinstvom, sodelavci, glasbeniki? Koliko vas to omejuje pri vašem delu?

V zadnjem času so se zadeve k sreči sprostile, seveda ob pogoju PCT. Moja zadnja izkušnja so bili novoletni koncerti s Simfoničnim orkestrom mariborske Opere, kjer je bilo že vse običajno, zato trenutno nimam občutka kakšnih omejitev. Dvorane so morda manj polne, a vendarle je bilo v njih občinstvo. V času popolnega zaprtja pa sem, kot rečeno, imela neizmerno srečo, da sem se lahko pripravljala na koncert samospevov. Omenjeni koncert je bil res posebna izkušnja, saj ni bilo prisotnega občinstva, ki pevcu energijo vrača in mu s tem daje še večji polet. Ta nevidna vez med izvajalcem in občinstvom v dvorani je zelo močna in interpretu v danem trenutku pomaga do te mere, da včasih celo preseže samega sebe, da odkrije nove detajle v občutenju in izraznosti interpretacij. Morda nas je ta zahtevni čas še bolj spomnil na to, kako zelo pomembna je vloga publike v našem delovanju.

Kaj pripravljate trenutno? Kakšni so vaši načrti za letošnje leto?

Kar se tiče operne sezone, trenutno še ne vem. Se pa pripravljam na koncert krstnih izvedb skladb mladega skladatelja Iztoka Kocena, ki bo 20. januarja s Simfoničnim orkestrom mariborske Opere v Mariboru.

Kako dojemate nagrado Prešernovega sklada? V nedavnem pogovoru za časnik Dnevnik ste povedali, da je to potrditev, da je bilo kljub temu, da se niste poskušali proslaviti v tujini, opaženo vaše delo. Vas tujina sploh ne mika?

Za tujino sem zdaj prepozna. Tja bi morala v mlajših letih, a takrat res nisem čutila nobene potrebe po tem, saj sem imela ogromno dela tako v mariborski kot ljubljanski Operi, veliko je bilo tudi koncertov. Je že moralo biti tako, to je bila moja pot. In hvaležna sem za njo.