Damijan Močnik za STA: Z novo zvočnostjo sem vzpostavil dialog s preteklostjo

Utemeljitev za nagrado izpostavlja vaše komponiranje v zadnjih treh letih. Je to v čem drugačno od preteklega?

Mislim, da je rezultat logičnega razvoja. V zadnjih treh letih sem napisal skladbe, ki predstavljajo različne plati mojega ustvarjanja. V skladbi Pasche raziskujem zvočni prostor gotske cerkve samostana v Pleterjah. Gre za naročilo za projekt Štimance, ki je bil predstavljen tudi v programu Evropske radiodifuzne zveze. Raziskoval sem akustiko prostora in glasbo, ki je v njem nekdaj živela, to je gregorijanski koral, kot so ga prepevali kartuzijanski menihi. Z novo zvočnostjo sem vzpostavil dialog s preteklostjo.

Drugačen izziv je pomenilo naročilo Glasbene matice Ljubljana za opero Všeč si mi, ki ima zelo aktualno tematiko. Milan Dekleva je napisal čudovit libreto o nesprejemanju begunskega otroka, ki pride v novo sredino. Želel sem napisati opero, v kateri ima glavno vlogo zbor, skupina ljudi, ki nastopa proti posamezniku. Zelo pomembno je bilo, da so pri izvedbi opere sodelovali mladi, ki še niso profesionalni glasbeniki, študenti Akademije za glasbo in profesionalna skupina Slovenski tolkalni projekt StoP, saj smo tako v enem projektu povezali celotno glasbeno piramido. Vsebina je omogočala, da sem dal na skupni imenovalec različne glasbene tradicije, afriško, bližnjevzhodno, evropsko, vzpostavil sem tudi zelo zabrisana razmerja med popularno in resno glasbo. Teater omogoča drugačne, sveže prijeme, tudi vključevanje improvizacije.

Skladba Caminante po naročilu Francoskega radia pa je nastala na temo Camina, romarske poti. V njej sem lahko izkoristil tudi večjezičnost z uporabo španščine, latinščine, francoščine ter pot v zgodovinskem smislu, od zapisov v kodeksu iz Santiaga preko vseh stoletij do sodobne španske poezije. Na podlagi naročil sem tako lahko v krajšem času ustvaril vsebinsko in kompozicijsko zelo različno glasbo, kar sem prej mogoče počel na daljši rok.

Kako ste prišli do glasbe in študija kompozicije, ste imeli vzore v družini?

V moji družini je bila glasba doma, oba starša sta bila pevca. Oče je, še preden smo otroci začeli razmišljati o tem, ali bi se ukvarjali z glasbo ali ne, kupil pianino, ker nam je želel omogočiti glasbeno izobrazbo. V mladosti me je glasba zanimala, nisem pa rad vadil. Veliko sem jo poslušal in bral o njej, improviziral na klavirju ali pa igral tisto, kar ni bilo v šolskem programu. Ko sem se vpisoval v srednjo šolo, sem nihal med zgodovino in glasbo. Učiteljica klavirja mi je svetovala, naj se vpišem na teoretsko smer na Srednji glasbeni šoli. Tam sem se potem našel, v srednji šoli tudi začel komponirati in zbor, ki sem ga vodil, je postal prvi izvajalec moje glasbe.

Potem sem se vpisal na študij kompozicije na Akademijo za glasbo in študiral pri profesorju Danetu Škerlu, s katerim sva se zelo ujela, ker je imel zelo zanimiv pristop: predstavil mi je veliko kompozicijskih slogov preteklosti in sodobnosti ter me spodbujal, da sem raziskoval, hkrati pa me je navajal na odgovornost v smislu - ti se odloči, kaj bo končna rešitev, jaz ti samo povem, kaj je za kaj dobro in kaj slabo. Tako sem preko tega prišel do stalnega preizpraševanja, ali je nekaj res potrebno ali ne, da bo odgovarjalo mojim in splošnim standardom.

Ker ste omenili različne kompozicijske sloge - za vašega so ocenili, da izhajate iz slovenske ljudske glasbe in gregorianike.

Ne samo iz tega. Ljubim vse, kar je staro. Kot sem že omenil, sem nameraval študirati zgodovino, tako da sem raziskoval raznorazne glasbe, od srednjega veka ne samo gregorijanski koral, ampak tudi tisto, kar je bilo pred in ob njem, pri ljudski glasbi Slovenije pa ne samo tisto, kar nam je najbolj znano, ampak tudi tiste arhetipe, ki so bili pred tem. Ne gre za citate, ampak za to, da vse to ponotranjim in je v tem moje izhodišče. V skladbah skušam izraziti občutja svoje notranjosti. Pretekle in sodobne kompozicijske tehnike obvladam do te mere, da so le sredstvo, s katerim lahko to izrazim.

Je pa vaš opus večinoma sakralen.

Verjetno je res več del s sakralno vsebino, čeprav pogosto uglasbim tudi besedila slovenskih pesnikov, recimo Vena Tauferja, Gregorja Strniše... Leta 2000 sta nastali kantati Pesem moja je posoda tvojega imena na pesmi Franceta Prešerna in Vode novega neba na besedilo Braneta Senegačnika. Niham med duhovnim in posvetnim, tako kot je človek na eni strani duhovno bitje in na drugi materialno.

Kako se lotevate vokalno-instrumentalnih del?

Zanimivo je, da so se moje želje po ustvarjanju obsežnih vokalno-instrumentalnih partitur pogosto pokrile z željami naročnikov - Glasbene mladine Slovenije, Glasbene mladine ljubljanske, Slovenske filharmonije, RTV simfonikov. Pravzaprav sem eden redkih, če ne edini slovenski skladatelj, ki se sistematično ukvarja z velikimi formami, kot so oratoriji in kantate. V prvi polovici ustvarjalnega življenja sem komponiral veliko za zbor zato, ker je bilo toliko želja in priložnosti. Ko je človek mlad, težko reče ne, kljub temu pa me je čedalje bolj vleklo k orkestrskem zvoku.

Ko združiš zvočnost zbora in orkestra, gre po mojem mnenju za vrhunec glasbe. Ker moraš zraven upoštevati še besedilo, je kompozicijskotehnično precej zahtevno vse to umestiti na skupni imenovalec. Mislim, da sem v zadnjih delih zelo dobro uresničil komplementarno dopolnjevanje vokala in instrumentala. Razvil sem nekaj zanimivih idej, kako v več plasteh hkrati potekajo tudi karakterno različne tematike, kar deluje zelo vznemirljivo.

Kaj vam je prineslo obdobje korone, glede na to, da ob komponiranju tudi poučujete in vodite zbore?

Bilo je težko, ampak ravno lani sem kljub vsemu s svojima zboroma naredil preboj v nekoliko drugačno smer. Ker smo vadili preko Zooma, smo se predvsem pri Komornem zboru Megaron lahko ukvarjali tudi s stvarmi, za katere nam je prej zmanjkovalo časa. Z vsakim pevcem sem lahko delal tudi individualno. Kljub koroni smo z različnimi metodami izpeljali program, ki smo si ga zastavili, in odmevno nastopili na Festivalu Europa Cantat. Zame osebno je bilo po eni strani ogromno dela z vodenjem zborov in pedagoškimi obveznostmi, na drugi strani pa je bilo dovolj časa za razmislek o novih projektih. Enega od njih bo izvedel Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije z dirigentko Heleno Fojkar Zupančič. Glasba srednjeveške mistikinje Hildegarde iz Bingna bo soočena in nadgrajena z mojimi zvočnimi komentarji.