Anja Štefan: Za uspeh dela za otroke se mora zložiti več srečnih naključij

Nagrado ste dobili za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Zdi se, kot bi nagradili večino vaše ustvarjalnosti - pesniško, pisateljsko in zbirateljsko oz. delo posredovalke slovenskega pripovednega izročila.

V utemeljitvi so omenjene tri knjige, ki verjetno ne po naključju predstavljajo tri veje mojega dela. A verjamem, da nisem nagrajena le zaradi teh del, ampak tudi zaradi predhodne ustvarjalne poti. Nagrado razumem kot priznanje moji celotni ustvarjalni poti.

Zajčkova hišica je med desetimi najbolj prodajanimi knjigami za otroke v lanskem letu, pri čemer velja omeniti, da so vse druge - z izjemo dveh klasik, Kovičevega Mačka Murija in Muce Copatarice Ele Peroci - prevodne. Kakšen je občutek, ko veste, da vaše pravljice in pesmice prebira nešteto otrok, staršev in vzgojiteljev?

To je posebne vrste sreča, ko se tvoje delo stke na način, ki ljudem lahko pride blizu. Gotovo je pomembno, da so dela vsebinsko privlačna in kakovostno napisana, vendar se mora obenem zložiti še precej srečnih naključij, da lahko neko književno delo v današnjem času uspe. Pri delih za otroke je pomembno, kdo je ilustrator ter kdo vse se angažira, da je knjiga prisotna v prostoru. Obenem pa velja tudi pravilo - če so predhodna dela priljubljena, ima vsako novo delo, seveda, če je dobro, lažjo pot.

V vašem dolgoletnem ustvarjanju ste sodelovali z več starejšimi uglednimi ilustratorkami, kot so Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman...

Že razmeroma kmalu so moja dela začele ilustrirati prve dame slovenske ilustracije. Ker so se ta sodelovanja izkazala za uspešna, smo te naveze ohranjali. Tako da sem z Jelko Reichman, Ančko Gošnik Godec in Marjanco Jemec večkrat v navezi.

Jelka Reichman je nekoč dejala, da govorita isti jezik, ki mu nato dodata besede in podobo.

Moja sodelovanja z Jelko, Marjanco in Ančko so res dolgoletna in so prerasla iz sodelovanj v prijateljstva. Ko sem sodelovala z njimi, sem vedno imela občutek, da ni šlo le za ustvarjanje določene knjige, ampak tudi za mojo osebno rast. S svojo dobrohotnostjo so mi pomagale tako pri samem ustvarjalnem procesu kot tudi pri drugih zagatah, kako se denimo prebiti čez krizo in zagovarjati svojo smer ne glede na kritiko.

Pri Zajčkovi hišici pa ste sodelovali z najmlajšo iz družine ilustratork Stupica - Hano. Je sodelovanje z mlajšimi ilustratorji oz. ilustratorkami kaj drugačno?

Vsakič, ko z nekom sodeluješ prvič, se še malo tipaš, preverjaš. Ne poznaš se še tako, kot se z dolgoletnimi sodelavkami. Ampak če gre za tako vrhunski umetnici, kot sta Hana Stupica in Ana Zavadlav, s katero trenutno pripravljam slikanico, potem je končni izdelek običajno dober.

Slikanico Imam zelene čeveljčke je ilustrirala Jelka Reichman. Na naslovnici je upodobila razigrano dekletce. V njem prepoznam vas kot deklico. Se motim?

Jelka si je res želela, da bi me narisala, celo omenila mi je, da si želi narisati punčko - malo Anjo. Verjetno jo je na to napeljala prvoosebna pesmica Imam zelene čeveljčke.

Menda ste bili že v otroštvu deležni spodbud za umetniško udejstvovanje...

Če premišljujem o svojih prvih stikih z umetnostjo, se mi pred očmi izrisuje vse polno spominov iz moje izvorne družine. Res sem bila deležna ustvarjalnih spodbud na različnih področjih. Veliko smo peli, mama in stara mama sta igrali kitaro, teta na klavir. Vedno, ko smo obiskali sorodnike, se je pelo. Mama je zašila ročne lutkice in z njimi uprizarjala predstave za naju z bratom, veliko smo tudi risali, ustvarjali iz gline, pozneje celo klesali iz kamna in rezbarili. Mama je pisala tudi priložnostne pesmice. Verzi in rime so ji dobro tekli.

Nekje sem zasledila, da ste se kot otrok spopadali z disleksijo.

Še danes se. Morda me je prav disleksija vzpodbudila k pripovedovanju. To, da težko bereš, te prisili, da se opreš na svoj spomin in stvari raje prosto podajaš. Da se danes znajdem celo v vlogi bralke na radiu, je - glede na moje težave v otroštvu - kar malo neverjetno. Se pa moram na taka branja temeljito pripraviti.

V svoje pesniške zbirke večkrat vtaknete tudi kakšno pesem, ki je bolj za odrasle kot za otroke, kot v razmislek...

Verjamem, da imam kot ustvarjalka za najmlajše možnost nagovoriti tudi odrasle, ki svojim otrokom berejo, zlasti v predšolskem obdobju. To je začetek otrokovega življenja, ko so starši, babice in dedki še zelo zagnani, vse bi mu dali, vse bi radi ponudili, tudi dobre knjige. Tako otroške knjige postanejo neke vrste družinsko branje. Dobro je, če so pravljice ali pesmi za otroke sporočilno dovolj trdne, da se odrasel ob branju ne počuti neumno. Obenem upam, da nekatera od mojih del odrasle spodbudijo tudi k čisto odraslim premislekom o njih samih.

Ste tudi pripovedovalka. Pripovedujete ne le otrokom ampak tudi odraslim, pripovedovali ste celo zapornikom. Poveste kaj več o tem?

To je bila močna izkušnja. Pred sabo sem imela odrasle moške, ki se jih da po eni strani videti kot zločince, po drugi pa kot zelo ranjene posameznike. Začela sem se spraševati, kaj vse so morali prestati, zlasti kot otroci, da so danes tu, kjer so. Opazovala sem njihovo pozorno poslušanje, njihove izraze na obrazih, predvsem pa mi je bilo zanimivo poslušati njihove komentarje. Ob takih izkušnjah se še močneje zaveš, kako pomembno je, v kakšnih razmerah otroci rastejo in se oblikujejo.

Manj je znano, da ste tudi anglistka, torej poleg slovenskega ljudskega slovstva poznate tudi angleško?

V času mojega študija angleščine, od katerega je že 30 let, se nisem srečala z angleškim ljudskim izročilom, sem ga pa iskala pozneje, z mislijo na nastope in objave v Cicibanu. Ugotavljala sem, da je veliko motivov mednarodnih in da se jih da zaslediti v različnih kulturah, le malo drugače ubesedeno. Me je pa pozneje z angleškim ljudskim slovstvom povezala pravljica Trije prašički, ki sem jo na pobudo urednika Andreja Ilca prevedla in priredila za objavo v slikanici, ki jo je ilustrirala Maša Kozjek.

Kako doživljate čas epidemije, je več časa za kakšno novo pravljico, pesmico?

V tem času je nastalo precej stvari. Opažam, da moje ustvarjalno življenje valuje, od tega, da si želim več nastopov, pa do tega, da se obveznosti tako zgostijo, da mi ne pustijo več pisati. Na začetku epidemije sem bila vesela podarjenega mirnega časa za pisanje, zdaj pa že kar pogrešam stike z otroki in s svojimi kolegi. Že dve leti nisem bila na odru s koncertom Svet je kakor ringaraja... Navadili smo se, da napovedan nastop še ne pomeni, da bo tudi res izveden.

V tem času so nastajale tudi pravljice o štirih črnih mravljicah. Navdihe zanje ste menda črpali iz resničnih skupnih doživetij z vašimi prijateljicami?

Črne mravljice so se res začele na podlagi radostnih druženj s tremi prijateljicami - od tega je že več kot 15 let. A potem so šle svojo pot, vse bolj so postajale način, da skozi pogovor med mravljicami izrazim neko svoje opažanje, mnenje, pomislek, šalo, majhno modrost. Že leta jih pišem, med epidemijo sem se z njimi ukvarjala res poglobljeno in nastalo jih je več kot 300. V končni izbor, ki sem ga že oddala, jih je uvrščenih 77. Knjigo ilustrira Tomaž Lavrič in če bo vse po sreči, bo izšla že letos.