V MAO v pogovor o Plečniku in njegovem oblikovanju mesta

Kot je uvodoma povedala vodja nominacije za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam Špela Spanžel, ki je moderirala okroglo mizo, so pri pripravi nominacije morali delovati v sistemu konvencije o svetovni dediščini, z določeno metodologijo in diskurzom, so pa bila ves čas v igri širša vprašanja, ki bi jih radi odprli na okrogli mizi.

Spomnila je, da Plečnikovo leto letos obeležujemo tretjič, prvič smo ga na nacionalni ravni obeležili leta 2007 ob 50-letnici arhitektove smrti, drugič leta 2017 ob 60-letnici Plečnikove smrti na ravni Mestne občine Ljubljana. Ob tem jo je zanimalo, kaj se je od tedaj do danes spremenilo. Arhitekt Boštjan Vuga je povedal, da se mu še vedno porajajo ista vprašanja, med drugim, kako bi Plečnik postal uporaben za arhitekta. Zanimivo bi bilo po njegovem mnenju tudi razmisliti, kako predstaviti oblikovalski, prostorski, arhitekturni princip Plečnikovega dela.

V nadaljevanju je Vuga med drugim z vidika praktičnega arhitekta spregovoril o grajenju odnosa do izjemne kulturne dediščine. Plečnik je menil, da pravega konteksta še ni in ga je zato vzpostavljal. V Ljubljani je bil provokativen, saj je bila Ljubljana njegovo mesto, njegovo igrišče, kjer se je igral in eksperimentiral. Ko so si sami prvič upali biti drzni v stiku s Plečnikovim delom - s projektom Mesarskega mostu -, so bili na natečaju neuspešni, pa čeprav je šlo le za parafraziranje Plečnikove ideje.

V letošnjem letu bodo v Mestnem muzeju odprli veliko razstavo o Plečniku, ki nastaja v sodelovanju Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Fakultete za arhitekturo in MAO. Raziskovalka in strokovnjakinja za arhitekturo 20. stoletja Nika Grabar je glede priprave razstave povedala, da se je od leta 2007 predvsem spremenil svet, v katere živimo, in da je izziv predvsem izhodišče, kako ponovno osmisliti in iskati nov kontekst, znotraj katerega "zagrabimo" Plečnika.

Urbani sociolog Matjaž Uršič pa se je posvetil vprašanju, kakšno je danes naše razumevaje urbanosti, konotirano s Plečnikovo dediščino. Kot je dejal, je Plečnik prestal test časa, njegov opus je z vsemi kvalitetami in posebnostmi pa tudi pomanjkljivostmi potrdil kakovostno urbano oblikovanje. Je pa potrebno njegovo delo umestiti v kontekst, ki je glede na specifičnost slovenske situacije poseben. Plečnik je bil izjemno uspešen pri svojem delu, ker je zadel dušo tedanje družbeno-politične situacije. Sinhronizacija njegovega dela s tedanjim družbeno-političnim kontekstom je dala slovenske nove Atene, kar je imelo dolgoročne posledice in ima svoje odzvene še danes. Plečnik je po Uršičevih besedah materializiral slovenski nacionalni program in predstavlja nujno potrebno fazo, vprašanje pa je, kaj na tem zgradimo.

Vizualni umetnik Matej Andraž Vogrinčič, ki se posveča intervencijam v javni prostor, pa je med drugim spregovoril o svojih projektih, povezanih s Plečnikom - projektu v okviru Muzeja na cesti (2008), ki je nastal na mestu, kjer je nekdaj stala Plečnikova rojstna hiša, in projektu Na poti (2019) v parku na Ambroževem trgu, ki je uvedel program Cukrarne. Spregovoril je tudi o emotivni dimenziji v svojih delih. Kot je dejal, ni pošteno posegati v javni prostor, če ne poskuša vključiti uporabnika.

Beseda je med drugim tekla še o presoji vseh prihodnjih intervencij v območju Plečnikove dediščine po vpisu na Unescov seznam, ki bo po besedah Špele Spanžel ena od težjih nalog in bo zahtevala veliko premisleka, ter o tem, kje je pravzaprav prostor za razmislek.