Jette Ostan Vejrup za STA: Z improvizacijo v slovenskem jeziku se mi je odprlo novo polje

Igralka, ki se znajde tako v klasičnih dramskih principih kot na meji performativnega

Kot je zapisano v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, se je Jette Ostan Vejrup v 30 letih ustvarjanja na slovenskih odrih, od leta 2004 kot stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), "v slovensko gledališko in kulturno okolje vpisala z edinstveno igralsko umetniško prezenco. Ob izpopolnjenosti, s katero je posvojila nematerni jezik in ga obdarila s svojstveno mehkobo, razpira prostore umetniških kreacij z nezgrešljivo melodiko odrske pojavnosti, ki sloni na izčiščeni formi igralske pripovednosti in je s svojim pretehtano niansiranim izrazom tudi izrazito detajlna, subtilna in globoko izpovedna".

Igralka je v zadnjih treh letih v MGL ustvarila več premiernih vlog: bila je Klitajmestra v uprizoritvi Ta nesrečni rod Zinnie Harris v režiji Ivane Djilas in Imelda Marcos v uprizoritvi Taka sem kot vi, rada imam jabolka Theresie Walser v režiji Borisa Ostana. Nastopila je v več vlogah v uprizoritvi Sedem dni Katarine Morano in Žige Divjaka v režiji Žige Divjaka ter v več vlogah v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija v režiji Ivice Buljana.

"Z njimi potrjuje izbrušen in poglobljen ustvarjalni volumen tako v klasičnih dramskih principih kot na meji performativnega. Pri tem pa ostaja samosvoja igralska osebnost, katere liki gledalce vsakokrat znova začarajo s kompleksnostjo življenja in bližino človeškega," piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada.

Leta 1962 na Danskem rojena Jette Ostan Vejrup je študirala na Arhus Teater Akademi na Danskem in Ecole internationale de theatre de Jacques Lecoq v Parizu, kjer je spoznala moža, dramskega igralca Borisa Ostana, kar jo je nekaj let kasneje pripeljalo v Slovenijo.

Po vrnitvi iz Pariza je na Danskem poučevala gib in improvizacijo, režirala in igrala, se pridružila londonski igralski skupini Theatre de Complicite in se z njo podala na mednarodno gostovanje. Leta 1989 je ponovno nastopala na Danskem, a tudi prvič kot igralka delala v Sloveniji, in sicer v mini drami Železniške informacije v Eksperimentalnem gledališču Glej.

Od leta 1989 je ustvarjala v Sloveniji. V 90. letih minulega stoletja je ustvarjala kot "svobodnjakinja" ter nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Najprej je interpretirala vloge, v katerih ni veliko govorila, sčasoma pa dobivala tudi takšne z več besedila.

Improvizacija kot poseben izziv ustvarjanja v slovenščini

Za STA je spregovorila o tem, kako se je kot nekdo, ki se je slovenščine naučil v odrasli dobi, lotevala dramskih besedili v slovenščini: "Na začetku svoje kariere v Sloveniji, ko sem zelo postopoma osvajala meni neznane zvoke eksotične slovenščine, sem besedilo jemala s seboj na dolge jutranje sprehode. Celotno besedilo sem neštetokrat povedala po dansko ali angleško, da je telo, da so mišice slišale to tujo partituro. Sočasno sem imela intenzivne vaje z lektorico, da so se moje ustne mišice navadile na nove zvoke in da so se te informacije 'usedle' v moje telo. Sliši se kot nek nenavaden fitnes, kar je morda tudi bil."

"Ko pa sem se srečala z režiserjem Jernejem Lorencijem, se mi zdi, da se je zgodil nek prelom. Znal me je pomiriti glede moje občasne velike frustracije zaradi jezika, zaradi besed, ki jih nisem znala čisto pravilno izgovoriti. Rekel mi je: 'Jette, skozi tebe vidimo svojo tujost.' In sem morda razumela nekaj novega o svoji funkciji v slovenskem prostoru."

Nagrado Prešernovega sklada med drugim prejme za več vlog v uprizoritvi 2020 po motivih Yuvala Noaha Hararija v Buljanovi režiji, ki je premiero doživela leta 2020 in v kateri so imeli pri postavljanju predstave na oder kot aktivni soustvarjalci pomembno vlogo tudi igralci.

Kot je povedala, je že med študijem tako na Danskem kot tudi v Parizu bila vajena dela v t i. snovalnem tipu gledališča, kjer igralec improvizira, piše, morda tudi sam najde svoj kostum. "Zame ta pristop nikoli ni bil manj domač kot v konvencionalnem gledališču, kjer je izhodišče dramsko besedilo," je dodala.

Ozrla se je tudi na svoje ustvarjanje v tem tipu gledališča v slovenščini: "Težave so se pojavile, ko je bilo zaželeno, da improviziram v slovenščini. Tega nisem znala, ker kot tujka nisem imela dostopa do fundusa jezikovnih asociacij, ki jih nosimo v sebi v maternem jeziku. Čutila sem blokado, dokler se nisem srečala s tandemom Katarina Morano in Žiga Divjak pri predstavi Sedem dni. Takrat se mi je prvič zgodilo, da sem znala improvizirati v slovenskem jeziku. Da sem našla ta tok. In to je bila zame zelo, zelo lepa, osvobajajoča izkušnja. Ker se je odprlo neko novo polje, kjer sem se lahko na nov način igrala z besedilom, materialom, kolegi in sama s seboj. To je bilo zelo, zelo dragoceno."

Dobitnica Borštnikovega prstana in nagrade Prešernovega sklada

Jette Ostan Vejrup je za svoje ustvarjanje prejela več nagrad, nazadnje lani Borštnikov prstan. Kot je bilo med drugim zapisano v utemeljitvi, je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje - s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja.

V pogovoru v Slovenskem gledališkem inštitutu ob prejemu Borštnikovega prstana je med drugim povedala: "Ko sem prišla sem kot mlada igralka, je bilo neizmerno pomembno, da sem imela, lahko jim rečem, angele. Barbara Hieng Samobor me je zelo hitro povabila... Včasih pride do nekih stikov in ne veš točno, zakaj. Neka kemija, simpatija, hrepenenje. In ona mi je dala možnost, da delam. Zelo, zelo pomembno je, da te nekdo vidi in te povabi. Tudi Janez Pipan je bil eden takšnih čisto na začetku."

Ob nagradi Prešernovega sklada pa je za STA povedala: "Nagrade sem seveda zelo vesela. Izredno hvaležna sem za vse možnosti, ki sem jih dobila in imela, za dialoge s kolegi, režiserji, publiko, s svojimi vlogami in v končni fazi s samo seboj. To je zame privilegij."

Jette Ostan Vejrup se je leta 2020 vrnila na Dansko, sedaj se posveča prevajanju. Kot je povedala, je v času korone prevedla roman Odpusti Aleša Štegra za dansko založbo Jensen & Daalgard. Zdaj zanjo prevaja mednarodno uspešnico Draga Jančarja To noč sem jo videl. "To bo že moja tretja knjiga, prva je bila Nebesa v robidah Nataše Kramberger, ki je izšla pri založbi Turbineforlaget. Sama sem predlagala založbi roman Draga Jančarja, ki je bil že tudi kandidat za Nobelovo nagrado," je povedala.

Lani je tudi prevedla Zdravljico - skupaj z danskim prijateljem, ki je pesnik. Narodna in univerzitetna knjižnica je izdala prestižno publikacijo prevodov v vse evropske jezike - kot protokolarno darilo v okviru slovenskega predsedovanja Svetu EU. "Moja velika želja pa je, da bi v bližnji prihodnosti lahko prevedla knjigo(e) mlajše generacije in spravila njihov glas onkraj slovenskih meja - to bi bilo zame lepo darilo," je sklenila sogovornica.