V Prešernovem gledališču Kranj avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč

Režiser je pojasnil, da se uprizoritev ukvarja z modelom kataloškega snovanja različnih eksistencialno polnih situacij, ki so zelo blizu našemu doživljanju sveta, in sicer tako v splošnem univerzalnem smislu kot tudi v radikalni samoti, osamljenosti in izgubljenosti 21. stoletja, še zlasti zadnjih nekaj let.

"Projektno raziskujemo te male trenutke, v katerih naše duše trepetajo, hrepenijo po bližini, po stiku, po drugem, hkrati pa zaradi nekih smrtnih paradoksov, lastnih egov, pritiskov kapitala, pritiskov celotnega družbeno političnega ustroja sami ne uspemo izstopiti iz paradoksov, ki nas osamljujejo," je izpostavil Šilec Petek.

Predstava je nabor odrskih slik. "Naše odrske osebe potujejo v okviru pojmov alienacije, anksioznosti, depresije, melanholije, pojmov nove temne dobe hiperkapitalizma in prenasičenih podob, ki nas ves čas bombardirajo in v katerih izgubljamo komunikacijo. Iščejo izstop ali rešitev, ki pa je v občutenju uprizoritve daleč stran," je pojasnil.

Ob tem je poudaril, da je prvi potreben ukrep prelom statusa quo. Potreben je radikalni poseg v vzorce, ki smo jih v našem obstoju vzeli za samoumevne. Pri tem je prvi korak prepoznava teh vzorcev in patološkega vztrajanja v njih, je pojasnil.

Direktor Prešernovega gledališča Jure Novak je poudaril, da gre za posebno predstavo, gosto, kontemplativno študijo z malo besedila, veliko glasbe in vizualij, ki zelo ekspresivno niza občutja, in atmosfere. Za likovno podobo je poskrbela skupina FrešTreš, za glasbo pa Laren Polič Zdravič.

Predstava je izšla iz študija drame Rudija Šeliga Kdor skak, tisti hlap. Vendar se je ekipa ob premisleku, kako se najbolj iskreno in relevantno izrekati o vprašanjih, ki jih odpira drama, odločila za avtorsko pot. Ta zamenjava Šeligovega besedila z avtorskim delom je sprožila močne odzive. Vendar, kot je izpostavil Novak, takšne spremembe v umetniških procesih niso nič nenavadnega ali nezaslišanega.

O nastajanju predstave in njegovem pomenu so spregovorili tudi igralci. Aljoša Ternovšek je povedal, da ima pri projektu prvič možnost sporočati nekomu nekaj brez besed. "To je danes že samopovedno, glede na svet, v katerem živimo, v katerem besede izgubljajo na pomenu, ko je veliko ali celo večina stvari laž in je bolje biti tiho ali nekaj sporočati z drugimi sredstvi," je dejal in opozoril tudi, da nas globalizacija, internet in socialna omrežja niso zbližali temveč oddaljili, zato smo ljudje vedno bolj sami.

"Pred nami je lepa, poetična predstava, ki bo verjetno pustila grenak priokus, ampak tako je tudi prav, to je tudi naš cilj, da se ljudje zagledamo in vidimo, da kam smo prišli," je povedala Vesna Pernačič.

"Izginevanje odnosov, ki smo jih živeli kot mladi, me zelo boli. Presenetilo pa me je, da se tudi mladi, režiser in njegova ekipa, pravzaprav soočajo z isto težavo. Grozljiva in žalostna je nezmožnost najti rešitev za izstopiti iz tega sveta, ki od nas zahteva, da se na nek način izoliramo, osamljeni in globalizirani na vseh področjih," je povedala Vesna Jevnikar.

Pojasnila je, da žal tudi znotraj študija predstave niso uspeli najti rešitve in optimistične perspektive. "Morda pa bomo postavili ogledalo, da se vsaj zavemo, da neke rešitve moramo najti, če jih ne bomo, bomo izginili," je opozorila.

Vesno Slapar skrbi, ker je pesimizem vtkan v mlado generacijo. Doroteja Nadrah pa je podobno kot Ternovšek ocenila, da nas lahko morda prav pesimistični pogled vodi do tega, da postanemo jezni ali odkrito nezadovoljni, kar nas lahko dejansko nekam premakne. Miha Rodman je ob tem ocenil, da je velik problem današnjega časa ravnodušnost, pomanjkanje reakcije: "In življenje gre dalje, zadnji pa ugasne luč."