Berlinale: Kultura premagala virus

Organizacija festivala v času vrhunca pandemije

Ko je vodstvo festivala pred slabim mesecem, v času vrhunca pandemije, naznanilo, da bo festival pod določenimi pogoji potekal v živo, je marsikdo nejeverno zmajeval z glavo, a organiziranost in tudi nekakšna trma direktorice Mariette Rissenbeek in umetniškega vodje Carla Chatriana sta se obrestovala. Festival, glede na razmere, poteka dokaj normalno, do izbruhov okužb ni prišlo. Trenutno dosegljiva statistika kaže, da so v prvih štirih dneh samo na Potsdamer Platzu opravili 2700 testiranj, od tega jih je bilo 54 pozitivnih, kar je približno dva odstotka.

Nagrade so tokrat podelili že na nekaj več kot polovici festivala, kar se je odražalo v izjemnem tempu predvajanja tekmovalnih filmov v številnih sekcijah. V tem času so obiskovalci festivala poleg potrdila o cepljenju morali vsakodnevno predložiti še negativen test, a zdi se, da je zavladal vsesplošen konsenz, da je vse to potrebno, če naj festival poteka v živo.

V začetku festivala je prišlo tu in tam do manjšega incidenta, ko se je kdo od novinarjev ali predstavnikov filmske industrije glasno pritoževal nad zapovedano distanco v dvoranah, posledično mestoma slabšo vizuro ali nujnimi maskami FFP2. Ko je razburjen novinar pred projekcijo splezal na oder in tulil, da je negativen in zdrav ter da hoče svoj stalni sedež, ga je občinstvo izžvižgalo in protest se je s tem zaključil.

Zvezde in oboževalci vsaj deloma prišli na svoj račun

Berlinale je do pandemije slovel po svoji dostopnosti, oboževalci so lahko pogosto čisto od blizu videli zvezdniška imena, se z njimi fotografirali, prejeli avtograme, celo malce poklepetali. Letos je bilo njihovo mesto ob rdeči preprogi strogo odmerjeno ob vnaprejšnji prijavi. Zvezdniških imen je bilo na tokratnem Berlinalu kar nekaj, kot da vsi malce pogrešajo stare dobre čase, pa četudi so to nujna fotografiranja in novinarske konference.

Slednje so se kdaj ob končanem uradnem delu prelevile v klub oboževalcev; novinarji so planili s svojih prej rezerviranih sedežev in si prizadevali za skupno fotografijo z zvezdniškim imenom. Juliette Binoche je denimo prizadevno delila avtograme, a zavračala selfije "because of the covid-situation", Charlotte Gainsbourg je prijazno naslanjala glavo ob svoje fene in se nasmihala v telefon, a so jo redarji hitro obrzdali. Na koncu so bili vsi kar zadovoljni, tako oboževalci kot zvezde.

Nekaj je ostalo nespremenjeno: godrnjavost kritikov

Če je marsikaj čisto drugače, pa vsaj nekaj ostaja nespremenjeno - malce zmrdovanja nad programom. Res je, da na Berlinalu vlada vsesplošno zadovoljstvo, da festival poteka v živo, a vendarle bi bil lahko, kot menijo številni novinarji, program čisto drugačen. Najbolj pametni so tisti, ki festival spremljajo že več desetletij in se spominjajo že katere edicije, ki je bila perfektna in se je seveda ne spomni nihče od sogovornikov. Spet drugi vihajo nos nad osrednjim mednarodnim tekmovalnim programom, ki je premalo političen in angažiran, kar je sicer značilno za Berlinale. Ko so v sredo zvečer zmagali politični in angažirani filmi, spet ni bilo čisto prav, ker se izbrane teme niso lotili na ustrezen način. Veliko je tudi idej, kako bi filme prerazporejali po različnih sekcijah, a vse to je del festivalskega imidža - na vetru pred dvorano, ob kavi in cigareti, z negativnim testom v žepu, se pač malo godrnja.

Naslednje leto bo morda vse drugače in vse enako

Letošnji, 72. Berlinale je dokaz, da je mogoče tudi v najbolj zaostrenih zdravstvenih razmerah organizirati enega od treh največjih filmskih festivalov na svetu. Vodstvo letos ni želelo pristati na spletno različico, saj trdno verjame, da je film doma v kinodvoranah z občinstvom. Ali ta možnost ali pa festival odpade. Tako so obdržali vse sekcije, podelili že skoraj vse nagrade, zdaj ostanejo le še filmi, ki so na ogled vse do poznega večera 20. februarja.

Projekcije so večinoma razprodane več dni vnaprej, pred dvoranami kdaj stojijo manj srečni gledalci in gledalke in upajo, da bi jim kdo v zadnjem hipu prodal vstopnico. Tu se ni nič spremenilo. Vseeno pa vsi, tako organizatorji kot gledalci upajo, da bo leto 2023 za Berlinale takšno kot pred pandemijo; brez razdalje med sedeži, brez mask, brez testiranj in nenehnih preverjanj in z veliko druženja, ki običajno zaokroži festivalsko filmsko izkušnjo.