Udaren začetek FDF: O univerzalnosti Odpuščanja

V luči ukrajinske vojne so na festival 17. marca, dan po uradnem zaključku, naknadno umestili še projekcijo filma Ta dež ne bo ponehal Aline Gorlove iz leta 2020, ki je bil sicer že na sporedu festivala Kino Otok. Zgodba Andrija Sulejmana, Kurda iz Sirije, ki si je delo poiskal v Ukrajini, gledalca popelje po svetu, v katerem vojna nikoli ne poneha. Projekcija filma bo humanitarnega značaja, denar pa bo šel za ukrajinske filmarje in filmarke.

Direktorica društva Amnesty International Slovenije Nataša Posel je opozorila, da se je še nedavno zdelo, da so nekatere izgubljene človekove pravice, ki so tematizirane v dokumentarnih filmih, cilj drugih, zdaj pa so postale tudi naša realnost, od pravic do protesta, svobode medijev do odnosa do beguncev.

Pogosto se po njenih besedah sprašujemo, kaj storiti, ali lahko kaj spremenimo, imamo vpliv? Po njenem mnenju je civilna družba v zadnjem obdobju pokazala, kako velik vpliv lahko ima, omeniti velja le referendum o vodah, a čisto vsak ima lahko konkreten vpliv že zelo kmalu, 24. aprila, na dan volitev, je povedala Nataša Posel in dodala, da prav dokumentarni filmi na festivalu prispevajo k boljšemu interpretiranju sveta, lahko ga torej razumemo bolje.

Festivalsko nagrado Amnesty International na temo človekovih pravic bodo podelili tudi tokrat, v igri je pet filmov, tudi otvoritveni film Odpuščanje.

V odmaknjenem albanskem visokogorju je po večletnem sporu med dvema družinama ubito 18-letno dekle. Leto pozneje je njen morilec v zaporu, njegov brat, bratranec dekletovega očeta, pa s svojo družino še vedno živi le lučaj proč. Medtem ko se žalujoča družina v iskanju podpore obrne na lokalnega škofa, se v spor vmeša vodja nevladne organizacije za spravo iz prestolnice. Napetost se stopnjuje, dokler oseba, ki je ves čas tiho stala v ozadju, mama ubite, končno ne spregovori.

Observacijski dokumentarec, ki je svetovno premiero doživel lani v Koebenhavnu, ima dolgo zgodovino. Marija Zidar je leto in pol potrebovala že za to, da je pridobila zaupanje družine, za dve leti se je kasneje preselila v Albanijo, kjer so posneli več kot 200 ur materiala.

Kot je po projekciji povedal direktor fotografije in soproducent filma Latif Hasolli, so pri snemanju filma vsi vpleteni sledili svojim ciljem in želeli svetu prikazati svojo plat zgodbe. To je tudi eden od razlogov, da so ekipi pustili, da več let spremlja njihovo življenje.

Pogosto se postavi vprašanje, kako je Marija Zidar lahko snemala film v tako izrazito patriarhalni družbi. Hassoli je bil jasen: sam kot Albanec gotovo ne bi pridobil tolikšnega zaupanja, ključna za pristanek na snemanje je bila prav mama, ne pa vsi moški, ki imajo ves čas in pred zunanjim svetom glavno besedo. Mama v filmu je tudi tista, zaradi katere se potek dogodkov korenito obrne.

Toda, kot so menili ustvarjalci filma, eden ključnih in potrpežljivejših je bil tudi soproducent Danijel Hočevar iz hiše Vertigo, je Odpuščanje zelo univerzalna zgodba o konfliktu z vsemi gradbenimi deli, nikakor značilnimi le za albansko visokogorje, pa naj bo to patriarhat, trk starega in novega, populizem in prej kot vse, globoka žalost.