Dino Pešut na Fabuli: Govorim v imenu sebe, ne svoje generacije

Pešut, dramaturg, pisatelj in pesnik, je leta 2018 prejel gledališko nagrado Der Deutsche Jugendtheaterpreis, namenjeno mladim avtorjem, njegova dramska dela, do sedaj jih je bilo že deset, pa so prav tako nagrajena z več hrvaškimi nagradami in prevedena v več jezikov. Leta 2018 je izšel njegov prvi roman Potolčena kolena, leta 2020 pa je sledilo drugo prozno delo, Očetov sinko, ki je nedavno izšlo v slovenskem prevodu Dijane Matković. Fabula je avtorja gostila v okviru svoje platforme za uveljavljanje obetavnih literarnih imen.

Pešut je pogosto predstavljen kot "glas svoje generacije", glas milenijcev, a avtor zavrača takšne označbe, saj pravi, da ni bil izbran, da predstavlja celotno generacijo. "Govorim v svojem imenu, govorim in razmišljam o rečeh, s katerimi sem obdan, ki me mučijo ali so me obsedle." Takšni opisi pa nemudoma zvenijo kot način trženja, s čimer se je avtor pogosto tudi poigral. Navsezadnje je svoje prvo dramsko delo naslovil Pritiski moje generacije. Njegovi protagonisti odraščajo skupaj z njim, s spreminjanjem njegovega vidika na svet se spreminjajo tudi njihovi. Z leti postajajo problemi vedno bolj kompleksni, kar se odraža tudi v njegovih delih, je povedal ter hudomušno dodal, da ga zanima, če bo na morebitna stara leta še vedno glas generacije, predstavnik vseh prebivalcev upokojenskih domov.

Roman Očetov sinko se osredotoča na probleme, hrepenenja in strahove, ki jih lahko prepozna marsikdo, potrebo po pripadanju, domu, samostojnosti, željo in hkrati grozo pred intimnostjo. Delo je umeščeno v hrvaško sedanjost, v prostor, ki ga mladi pogosto zapuščajo, da bi si ustvarili boljše življenje na tujem, v družbo predsodkov in razrednih razlik. Pripadniki nižjih razredov pogosto odrastejo dosti prej, saj so prej prisiljeni ozavestiti, kaj je denar in koliko stane, v njihova življenja pa že kmalu vstopi nujnost kompromisov in soočanja s problemi, je povedal Pešut. "Če vam lahko starši plačajo podaljšano otroštvo, ni razlogov, da bi odrasli."

Roman je predvsem portret odnosa med sinom in očetom, njuno srečanje, kot je to opisal avtor, in prikaz posledic bližine smrti. Preteča smrt je lahko motivacija, katalizator, lahko pa vodi tudi v zamrznitev, apatijo. Jez se v romanu poruši, težka bolezen pa v prej redkobesednem očetu sproži plaz besed, kar sčasoma pripomore k temu, da se prostor intime med njim in sinom razširi in poglobi. Dobri ljudje so pogosto lahko slabi starši, ker ne znajo vzpostavljati odnosov, je v pogovoru s profesorico in prevajalko Đurđo Strsoglavec povedal pisatelj.

Očetov sinko preizprašuje koncept sramu, to pošast iz kleti, dediščino prejšnjih generacij, ki domuje v podzavesti, vendar prežema vse. Hkrati prikazuje pomen izbranih družin, ki lahko zapolnijo praznino podpore in razumevanja. Roman vsebuje avtobiografske prvine, v njem pa Pešut zazna več resnice kot v avtobiografijah, ki so po njegovem vedno skupek laži in premolkov.

Izid romana je nastal v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev, ki avtorja gosti v okviru svoje literarne rezidence, Gledališčem Glej, ki je pripravilo njegovo srečanje z mladimi slovenskimi dramaturgi, in Mini teatrom, v katerem bomo drevi uprizorili njegovo dramo Granatiranje.