FDF: Sava teče in se ne ozira na meje

Film, ki je izšel lani in je koprodukcija Srbije, Slovenije, Hrvaške, Združenega kraljestva in Bosne in Hercegovine, je del programskega sklopa Intimni in globalni portreti 24. Festivala dokumentarnega filma. Prvenstveno je plod tesnega sodelovanja treh ljudi, saj je Somerville scenarij napisal skupaj s svojim rojakom Danom McCrumom in nedavno preminulo zvezdo jugoslovanskega filma, hrvaško igralko Miro Furlan, ki je bila znana po svojem upiranju nacionalizmom.

Projekt je delo osmih let, ustvarjalci pa so ga uresničili skoraj brez sredstev, z veliko mero iznajdljivosti in predvsem z veliko ljubezni - do okolja, Save, najdaljše reke nekdanje Jugoslavije s svojimi 990 kilometri, in ideje, da nas veliko več stvari povezuje kot razdvaja. Slednje velja predvsem za naravo, ki se ne ozira na državne meje, je pa zaradi človeka ogrožena, sta Somerville in McCrum povedala občinstvu v Kinodvoru po petkovi projekciji.

Ljudi, ki so nastopili v filmu ter so vsak na svoj način povezani s Savo, med njimi sta tudi slovenska umetnica in režiserka Katarina Rešek - Kukla, gejevski par iz Zagreba, imam iz Brčka in starejši par iz Vojvodine, sta pogosto spoznala naključno, organsko, hkrati pa sta si prizadevala, da bi bil film raznolik in vključujoč. Imela sta splošno idejo, kako se bosta projekta lotila, nato pa je snemanje večkrat ubralo svoj tok, sta povedala. Tekom projekta sta se postavila v vlogo opazovalca, ki sicer lahko vnese zunanji, neobremenjeni vidik, glavne vloge pa prepustila lokalnim ljudem in reki.

V intervjuju za STA sta se osredotočila na sodelovanje z Miro Furlan in razkrila njune občutke ob popotovanju skozi Slovenijo, Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino ter uvide po koncu snemanja. Projekt je razblinil nekatere njune stereotipe o regiji, kot so podobe iz medijev, a hkrati potrdil, da južneje ko greš, vedno bolj so ljudje odprti, sta povedala ter dodala, da so interakcije in načini komunikacije hkrati vedno družbeno pogojeni.

Ob koncu filma je zaznati zlitje optimizma in pesimizma v zvezi z nadaljnjim potekom našega vpliva na okolje. Kakšni občutki vaju prevevajo glede tega sedaj, po končanem projektu?

McCrum: Nekakšno zlitje obojega, da. Konec je bil zame najtežji del, tudi najmanj mi je všeč, iskreno, ker je sama zgodba zelo linearna, konstantno stremiš h končnemu cilju, ko pa se približa, ne veš zares, kako zaključiti. A menim, da je film pod črto optimističen.

Somerville: Če pogledamo trenutno socio-politično situacijo, se človeku z lahkoto zavrti v glavi in postane pesimističen, vendar imam sam oziroma mislim, da imava oba verjetno nekakšno osnovno upanje in optimizem v sebi. Hoteli smo prikazati realnost situacije, kako se soočamo z okoljskimi spremembami in agresivnim političnim okoljem. Film si prizadeva, da bi vnesel politični optimizem in hkrati opozoril na ekološki pesimizem. Ljudje se morajo začeti zavedati, da je za naše preživetje potrebno sodelovanje.

McCrum: Film gleda naprej, ne osredotoča se na zgodovino, Jugoslavija je seveda omenjena, a le zato, da se izriše kontekst.

Sta med popotovanjem dobila občutek, da se ljudje zavedajo, da Sava pripada vsem državam, skozi katere teče, ali jo vsak dojema kot zgolj njegovo?

Somerville: Ko živiš ob reki, vidiš le ta del nje, ki teče mimo tebe, in mislim, da je bil eden najbolj bistvenih delov ustvarjanja filma, da je v ljudeh vzbudilo zavedanje, od kod reka prihaja in kam gre. Projekt je tako postal nekakšna oblika aktivizma, saj je ljudi opomnil, da so povezani z drugimi neznani ljudmi, ki bodo prav tako del te zgodbe. Vsi pa mislijo, da je Sava njihova, a to je prirojena vez, ki jo imamo z naravo.

McCrum: Zanimivo je, da ljudje čutijo to vez, nato pa ne naredijo dovolj, da bi naravo tudi zaščitili. In to velja za celoten svet.

Kaj je privedlo do sodelovanja z Miro Furlan?

McCrum: Nekdo nama je svetoval, naj jo kontaktirava.

Somerville: Iskala sva nekoga, ki bi reki dal glas, in vedela sva, da hočeva, da bi bila ta oseba ženska iz regije, ki bi utelešala nekakšno vnukinjo mame zemlje. Kontaktiral sem jo in v 24 urah je odgovorila, da je pripravljena sodelovati. Nikoli nismo razpravljali o denarju, to ni bil tržni dogovor, projekt ji je bil preprosto všeč in vanj je vložila veliko sebe.

Film je ljubezensko pismo Savi. Sta že od samega začetka vedela, da hočeta, da reka postane lik, se utelesi skozi Miro Furlan?

McCrum: Ne, ta koncept se je razvil sčasoma, zamisel zanj pa je vzbudil najin prijatelj iz Severne Makedonije, s katerim sva večkrat preizpraševala razloge za ta projekt. Skozi te pogovore se je razvila ideja, da moramo reki dati lastno vlogo in glas v filmu, kar je kasneje tudi vodilo v sodelovanje z Miro. Poosebljanje naravnega sveta se lahko izide ali niti ne, vendar pa menim, da nam je v tem primeru uspelo.