Otroci megle, suspenz izgubljenega otroštva, zmagovalec letošnjega FDF

Pet filmov se je letos potegovalo za nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic Amnesty International Slovenije v festivalskem sklopu tekmovalnih filmov. Mednarodna žirija, ki so jo sestavljali dokumentaristka in vodja filmskega festivala Movies that Matter Margje de Koning, režiser in novinar Siniša Gačić in socialna delavka in aktivistka Kaja Atanasova, je nagrado podelila vietnamskemu filmu Otroci megle, ki nosi letnico 2021.

Kot je zapisala v obrazložitvi, jih je Ha Le Diem s filmom Otroci megle navdušila na vseh ravneh filmske pripovedi. "Z neverjetno čustvenim režijskim in snemalnim pristopom nas popelje v življenje mlade protagonistke, ki s pametnim telefonom v roki živi razpeta med sodobnim svetom in ruralno tradicijo dogovorjenih porok. Kompleksna tema je obdelana način, da je niti ni potrebno razumeti, saj posledice odvzema individualne pravice do izbire prihodnosti čutimo skozi filmske podobe. Najlepše pri vsem pa je, da ne čutimo le notranjega sveta protagonistke, karakterizacija vseh likov v filmu, tudi tistih, ki jim je tradicija dodelila vlogo antagonistov, je tako dovršena, da razumemo tudi njihovo bitko s preživeto prakso dogovorjenih porok," še piše v obrazložitvi žirije.

V visokogorju severnega Vietnama skupnosti manjšine Hmong ne glede na uradne zakone in poskuse oblasti, da bi ritual izkoreninili, še vedno prakticirajo ugrabitve "nevest" ob lunarnem novem letu, mladoletnih deklet, ki so nato v večini primerov prisiljene v poroko, da bi tako ohranile čast svoje družine ter staršem omogočile doto fantovih sorodnikov. Meja s Kitajsko je blizu in po besedah režiserke je njena protagonistka Di, na začetku filma stara 13 let, poznala vrstnice, ki so jih na poti v šolo posilili ter odpeljali na Kitajsko, za njimi pa se je izgubila vsaka sled.

Film, ki je nastajal tri leta, je sprva razmeroma lahkoten, skupnost sicer deluje prežeta s problemi, kot so revščina in alkoholizem, vendar je zgodba odeta v komične tone, sam ritual pa predstavljen skoraj le kot način strašenja najstniških deklet. Pred kamero se poudarja pomen svobodne volje deklet in fantov pri izvajanju rituala, Di pa izraža željo po nadaljnjem šolanju. Režiserka, ki se je spoprijateljila z Di in njenimi prijateljicami, je v filmu več kot le opazovalka, je tudi zaupnica in zaveznica, nekdo, ki svetuje, se jezi nad Di in ji na koncu poskuša pomagati. Predvsem pa se čuti, da Ha Le Diem ni del skupnosti, da vnaša zunanji vidik.

"Videla sem jo, kako se je igrala s prijateljicami v gorah, in to mi je priklicalo v spomin lastno otroštvo. Želela sem posneti film o tem, o tem čudovitem času, ki lahko nenadoma kar izgine," je režiserka povedala v intervjuju za Variety ter dodala, da je bilo očitno, da je Di čutila, kako ji lastno otroštvo polzi med prsti. Njeno pripadanje otroštvu je postavljeno pod vprašaj že ob sami količini dela, ki ga ob šoli opravlja, in neodgovornosti in muhavosti staršev, kruta realnost pa skozi suspenz psihičnega in verbalnega nasilja kulminira v fizičnem nasilju.

Ritual na koncu filma ne predstavlja več zgolj maminih zbadljivk in očitkov ter ominozne trme fanta in njegove družine, temveč preraste v dobeseden poskus ugrabitve. Dijina družina pasivno opazuje, kako jo fant in njegova družina dobesedno vlečejo od doma, režiserkin poskus, da bi pomagala, pa je zatrt. A morda je ravno prisotnost kamere na koncu odločila, da je "zveza" prekinjena. Ne glede na to je konec filma otožno in nostalgično zazrt v izgubljeno pokrajino otroštva, ki najverjetneje sploh nikoli ni zares obstajala.