Zora del Buono na Fabuli: Babica je verjela, da je komunizem aristokracija za vse

Maršalinja je večplastna družinska saga, v središču katere je mlada Slovenka Zora Ostan, ki po koncu prve svetovne vojne v Bovcu spozna svojega bodočega moža, zdravnika Pietra Del Buona, pozneje profesorja radiologije.

Po poroki se preselita v Italijo, v Bari, kjer živita umirjeno meščansko življenje, a ker sta oba prepričana komunista, se kot politična aktivista odločno borita proti Mussolinijevemu fašizmu. Zora je zelo temperamentna, odločna, nadarjena ženska; občuduje maršala Josipa Broza Tita, ki ji v zahvalo za pomoč v narodnoosvobodilnemu boju podeli odlikovanje.

Portret maršalinje Zore, pisateljičine babice, se v prvem delu romana, napisanem v tretji osebi, prepleta z zgodbami njenih bližnjih, medtem ko se v drugem delu pripoved spremeni v prvoosebno - v domnevno predsmrtni monolog naslovne junakinje. Zora del Buono je v izpiljenem, kompleksnem in duhovitem romanu postavila nepozaben spomenik svoji babici. Z njeno življenjsko zgodbo, ki se odvija v času vojn in nasilja, zagretih in ideoloških bojev, ki krojijo svet vse do današnjih dni, pa izrisala tudi izvrstno podobo dramatičnega 20. stoletja, so zapisali pri Fabuli. Roman je prevedla Mojca Kranjc.

Zora del Buono in Ostan sta uvodoma predstavila družinske povezave: pisateljičina babica, protagonistka romana, je bila sestra Ostanovega dedka. Sogovornika sta oživila nekatere anekdote, posebej živa je tista, kako je zdravnik Pietro Titu rešil življenje in skorajda spremenil tok zgodovine, na kar je bila tudi Zora, še kot otrok, strašno ponosna. Kasneje se je izkazalo, kot je v šali dodala, da v Jugoslaviji skorajda ni bilo družine z zdravnikom, ki ne bi ključno vplival na Titovo zdravje.

Kako je pisati družinski roman o lastni družini? Zora del Buono je leto in pol raziskovala, se pogovarjala in sestavljala zgodbo. Držala se je pravila, "da če kaj ni res, naj bo vsaj dobro izmišljeno". Snovi o salonskih komunistih - njena babica je med drugim verjela, da je komunizem aristokracija za vse - ni bilo malo, glavni motor pa je bil prav njen značaj. Bila je inteligentna, vplivna ženska z lastno voljo, ki so se je vsi malce bali.

Švicarska pisateljica, ki že 30 let živi v Berlinu, je na začetku kariere delovala kot arhitektka. Kot meni, je nanjo vplivala prav izjemna hiša v Bariju, kjer sta živela babica in dedek in kjer je bila tudi radiološka klinika. Babica bi bila lahko arhitektka ali zdravnica, to bi ji dobro delo, meni njena vnukinja, a je živela v okolju in času, kjer ženske iz višjih slojev ne delajo.

Literarni večer v Cankarjevem domu je bil preplet družinskih spominov in geneze nastajanja nadvse uspešnega romana v ravno pravšnji meri, da je tiste, ki Maršalinje še niso prebrali, pognalo v nakup knjige ter stanje v dolgi vrsti za pisateljičin avtogram. Zora del Buono jih je z veseljem delila, se pomenkovala z bralkami in bralci, a hkrati komaj čakala, da se spozna s sorodnico, ki je prav tako sedela v občinstvu.