Intervju 24.3.2022 11:00

Igralka Mateja Pucko za STA: Zdaj še bolj cenimo, da se imamo

pogovarjala se je Andreja Seršen Dobaj

Maribor, 24. marca - Gledališka igralka Mateja Pucko, dolgoletna članica ansambla Drame SNG Maribor in letošnja prejemnica Glazerjeve listine, meni, da se je zavest o gledališču in njegovem pomenu v zadnjem času precej spremenila. "Nismo več tako samoumevni, pa tudi nam ni tako samoumevno, da ljudje sedijo v dvorani. Znamo še bolj ceniti, da se imamo," je dejala.

Maribor. Gledališka igralka Mateja Pucko. Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor

Maribor.
Gledališka igralka Mateja Pucko.
Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor

Čeprav je razumljivo, da so v kriznih razmerah v ospredju osnovne človeške potrebe, se vedno znova izkaže, da človek potrebuje še kaj več kot to. "Tako kot je kruh osnovno živilo za naša telesa, je gledališče, poezija, literatura, nasploh vsa umetnost hrana za našo dušo, za našega duha, za naš um. S tem si širimo obzorja, razvijamo domišljijo. Mnogo stvari, tudi na tehnološkem področju, je nastalo, ker so ljudje dobili navdih v umetnosti," je povedala v pogovoru za STA pred svetovnim dnem gledališča, 27. marcem.

Čas epidemije covida-19 je po njenih besedah pokazal, da smo ljudje socialna bitja, da potrebujemo medsebojne stike in dialog v živo. To se je izkazalo že tudi skozi zgodovino. "Če gledališče ne bi imelo neke moči, privlačne moči izpovedovanja in povezovanja, neke izrazne moči, bi že zdavnaj propadlo."

Gledališke izkušnje ni mogoče nadomestiti s tehnologijo. "To je vendarle izkušnja v živo. Tega se ne da kar nadomestiti. Film je drug medij, je prav tako razburljiv, a gledališče je v živo, vsi v istem prostoru, tukaj in zdaj, zato nikoli ni enako. Če boste danes prišli v gledališče in jutri še enkrat, boste ugotovili, da je vsakič malo drugače. Odvisno je od tega, kako razpoloženi ljudje sedijo v dvorani in kako razpoloženi smo mi. V bistvu je to dialog, interakcija, živa tvorba, ki ni enostavno nadomestljiva s tehnologijo," je povedala.

Diplomirala je na Akademiji za radio, film in gledališče (AGRFT) v Ljubljani leta 2004 pri Borisu Cavazzi in Jožici Avbelj iz diplomske predstave Pod mlečnim gozdom Dylana Thomasa v režiji Dejana Sariča. Kot gostja je sodelovala z domala vsemi slovenskimi gledališči, od leta 2005 pa je članica ansambla Drame Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor.

Trenutno med drugim nastopa v uprizoritvi Farma Orwell v režiji Luke Marcena. Prihodnji teden pa prejme Glazerjevo listino, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture, za vlogi Mae v Mački na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa in Joži v dramatizaciji romana Draga Jančarja To noč sem jo videl.

Čas covida-19 je bil tudi zanjo poseben izziv. Osebno se je ob tem spraševala tudi o smiselnosti svojega početja. "Dogodki, kot so epidemije, vojne, katastrofe, te postavljajo pred vprašanje, kako zares je pomembno to, kar počneš. Ko pridejo takšne krizne situacije, kjer so eksistencialne stvari na prvem mestu, se sprašuješ, kaj ti s svojim delom prispevaš družbi. Izpoveduješ neke zgodbe, si domišljaš, da s tem širiš um in razumevanje sveta, a na neki točki se vprašaš, če je to res tako zelo pomembno. A na koncu se vedno znova izkaže, da potrebujemo še nekaj več kot golo preživetje," je povedala.

Opaža, da so ljudje danes zelo željni zgodb. "Potrebujejo neko zgodbo, preko katere lahko za nekaj trenutkov odložijo svoje probleme ali pa se ne čutijo tako same v tem, kar se jim dogaja. To lahko najdeš v vseh vrstah gledališča, če se pustiš zapeljati seveda," je prepričana Mateja Pucko.

Gledališče mora biti po njenih ocenah raznovrstno. "Mislim, da mora biti vsega malo. Obstajajo t.i. klasični dramski teksti, ki so še zmeraj aktualni, ker obravnavajo neke večne teme, ki pestijo človeštvo. Shakespeare, Miller, Cankar so govorili o nekih temeljnih človeških problemih, ki so zmeraj aktualni. Z enakimi temami se spopada tudi sodobna gledališka praksa, čeprav uprizoritveno drugače," je povedala.

Aktualizacija zaradi aktualizacije same je ne privlači. "Na nek način me direktna odslikava sveta, v katerem živim, v gledališču ne zanima. Zanima me, kaj mi gledališče lahko ponudi v smislu za naprej, kako me lahko v tem smislu nagovarja, preseneti ali pa mi odpira neke nove, sveže svetove," je dejala.

Občinstvu je treba po njenih ocenah ponuditi tudi sodobne prijeme. "Moramo omogočati, da se publika s tem sooča, da spoznava nove poetike in oblike gledališča. Mislim, da je dobro, da se usmerjamo tudi k nepoznanemu, nenavadnemu. A to ne pomeni, da zradiramo ali zmanjšujemo vrednost stvari, ki so se izkazale kot dobre prakse v preteklosti. Mogoče jih moramo samo izpovedati in pretehtati s pogledom sedanjega trenutka in tako na njihovem temelju zgraditi nekaj svežega in vznemirljivega," je še povedala.