V Pivki na ogled razstava o dvorcu Ravne

Iz Evropske unije sofinanciran projekt Interreg Italija-Slovenija MerlinCV se osredotoča na manj znano kulturno dediščino gradov in dvorcev z velikim potencialom, občina pa v njem sodeluje tudi z oživljanjem dediščine srednjeveške utrdbe Šilentabor, ki je v času turških upadov domačinom služila tudi kot zavetišče.

V sklopu projekta, ki se je začel leta 2019, je nastala tematska kolesarska pot med Pivko in Ilirsko Bistrico, kratek dokumentarni film o Šilentaboru, dogodek srednjeveški dan in mobilna igra Vitezov izziv, je na novinarki konferenci povedala Ana Čič, ki je z zgodovinarjem Igorjem Gardelinom soavtorica razstave Dvorec Ravne.

Na razstavi prek arhivskega gradiva, več razstavnih eksponatov in videa obiskovalci dobijo vpogled v zgodovino dvorca od začetkov, ko naj bi na njegovem mestu stal stolpast srednjeveški dvor, ki je bil več stoletij v dedni lasti rodbine Raunach. Njen najbolj znan član je bil vitez Bernardin Raunach, ki je z očetom postavil utrdbo Šilentabor, še vedno pa naj ne bi bilo povsem gotovo, ali je rodbina dobila ime po stolpu ali obratno.

Pomembni lastniki dvorca so bili od leta 1719 do začetkov 20. stoletja Hohenwarti, ena najpomembnejših evropskih in najstarejših plemiških družin na Slovenskem, ki naj bi izvirala z Bavarske, v njenem času pa je bil dvorec znan kot "raj na Krasu". Zadnji lastniki pred nacionalizacijo so bili člani rodbine Marenzi iz Lombardije.

Med bolj znanimi Hohenwarti je bil grof Franc Jožef Hanibal (1771-1844), kranjski naravoslovec, zbiralec rastlin in mineralov, soutemeljitelj kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, predhodnika današnjega narodnega in prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki mu je podaril svoje zbirke školjk, okamnin in jamskih kapnikov. Napisal je prvi vodnik po Postojnski jami (1832), po njem pa so poimenovane nekatere rastlinske in živalske vrste.

Dvorec je v last rodbine Hohenwart prišel v času njegovega deda s poroko z baronico iz rodbine de Leo, ki je renesančni dvorec temeljito prezidal, povečal in zgradil velik hlev, na območju katerega danes Kobilarna Lipica vzreja žrebeta. Zadnja lastnica je bila grofica Izabela, kasneje so bila v njem stanovanja in kmetijska šola.

Današnje novinarske konference in odprtja razstave so se udeležili tudi trije na Dunaju živeči potomci Hohenwartov, sestri Gabriele Blaikner in Stephanie Wiesbauer ter Georg Wiesbauer, s katerimi je zgodovinar Gardelin med raziskovanjem preteklosti dvorca in rodbine navezal stike in sodelovanje.

Kot je dejala Gabriele Blaikner, je družina vesela, da se je "nejasna meglica", ki je zastirala slovensko preteklost rodbine, o kateri jim je pripovedoval oče, zdaj nekoliko razblinila. Nekaj zanimivosti o rodbini pa je povedala tudi družinska prijateljica iz Slovenije Angelika Hribar, katere mati je med študijem na Dunaju stanovala pri njenih članih.

Gardelin pa je v izjavi za STA dejal, da "je rodbina prispevala marsikaj k slovenski zgodovini, Franc Jožef Hanibal je bil npr. utemeljitelj predhodnika slovenskega narodnega muzeja, njegov nečak Karl Sigmund Hohenwart politik na visoki ravni, tudi ministrski predsednik v avstrijski polovici monarhije. Slovenski poslanci, ki so bili v drugi polovici 19. stoletja na Dunaju, so bili povezani v t.i. Hohenwartov klub, ki ga je vodil. To je bila sicer konservativna stranka, ampak je takrat zastopal slovenske interese na Dunaju."