Duba Sambolec za STA: Barve in oblike niso nedolžne

Leta 1949 v Ljubljani rojena Duba Sambolec je na ljubljanski likovni akademiji opravila diplomski študij iz kiparstva in kiparsko specialko pri Dragu Tršarju. Njen opus obsega multimedijske instalacije, foto in video performanse, risbe, kolaže in digitalne fotokolaže. Ves čas se je posvečala tudi poučevanju - doma, mentorstvo na mednarodnem podiplomskem študiju s sedežem v ZDA in na Norveškem, kjer je preživela 20 let.

Kot je povedala, se izmed instalacij, ki jih je ustvarila v Sloveniji, ni ohranila nobena, za kar ji je žal, saj so v času nastanka pomenile prodor na umetniški sceni v regiji. Pri vseh instalacijah pa jo je že od začetka zanimal odnos med arhitekturo prostora, objekti in ljudmi. A kot poudarja, je ni zanimal prav vsak, ampak specifičen, enovit prostor. Vse tri elemente je načrtovala v zasnovi projekta. Želela je, da gledalec vstopi v instalacije in da se mu znotraj njih odpirajo različni pogledi, kot tudi da določajo njegovo različno pozicijo v situacijah.

Kot poudarja umetnica, jo instalacije najbolj zanimajo. Vanje vključuje različne medije, tudi zvok ali video, a jo kot "sogovornik" zanima predvsem predmet. "Živimo v predmetnem svetu. V digitalni dobi je vedno več predmetov, za katere ne veš, kako bi se jih lotil, ki so enigmatični in s katerimi se moraš spoznati."

Vedno dela "v relaciji s telesom, saj je predmet neobvladljiv". "Ljudje smo s čutili razvili določene senzibilnosti, saj smo ves čas na preži pred nevarnostjo. In predmet je tridimenzionalen, ga je treba obhoditi, je težje obvladljiv kot dvodimenzionalna površina."

Pri snovanju instalacij razmišlja o gledalcu v smislu, kako bo dojemal posamezne elemente in ali bo odkril vez med njimi. Kot poudarja, instalacija v odnosu do gledalca deluje na njegovo senzibilnost, zato je pomembno razmišljati o njegovi relaciji do predmetnosti kot take.

Kot pravi umetnica, smo ljudje že po naravi radovedni in kreativni. A past kreativnosti je, da te proces posrka vase. Ko si zastaviš problem, želiš priti tudi do rešitve. Cilj je včasih bolj, drugič manj jasen, včasih se izkristalizira skozi proces dela. Pri ustvarjanju instalacij pa je seveda nujen načrt, kjer razmišljanje poteka v risbah, saj zaradi velikega formata ni dosti prostora za kasnejše spremembe.

Več del je Duba Sambolec ustvarila v ljubljanski tovarni Litostroj. Tovarno kot delovni prostor je sicer spoznala na številnih umetniških kolonijah. V Litostroju je začela ustvarjati leta 1979, naslednje leto je v tovarni izdelane skulpture razstavila na več lokacijah po Ljubljani. Z njimi naj bi označila problematične točke v načrtovanju mesta, da pa je pridobila vsa potrebna dovoljenja, je potrebovala šest mesecev in pri tem marsikje naletela tudi na odpor, se spominja umetnica.

Da je lahko prišla v Litostroj, je preprosto napisala pismo generalnemu direktorju, ali bi ji dovolili delati projekte v tovarni. Direktor ji je odgovoril, da lahko, samo podpisati je morala, da oni ne odgovarjajo, če se ji kaj zgodi. V Litostroj se je nato s premori vračala 15 let za realizacijo različnih del, hkrati so ji za dela v ateljeju večkrat priskrbeli materiale, ki jih ni bilo mogoče dobiti v trgovinah, ali pa so industrijsko izvedli določene dele. Danes, kot pravi, je težko priti do materialov.

Ustvarjanje instalacij je zahteven podvig, njihova hramba pa problematična. Poleg tega so takšni veliki formati produkcije dragi za razstavišča zaradi svoje obsežnosti. Da bi ohranila dela pred uničenjem in da bi racionalizirala težo, že nekaj časa sama dela zaboje zanje.

Na Norveškem je ustvarila deset instalacij in nekaj samostojnih kosov, ki jih danes hranijo v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, kateremu jih je podarila. Leta 2012 so bili predstavljeni na obsežni samostojni razstavi z naslovom Predmet brez dostojanstva. Kot je poudarila, se muzej ponaša s prostori, industrijskimi dvigali in obsežnimi depoji, ki omogočajo predstavitev in tudi hranjenje njenih del. V Ljubljani takšen prostor pogreša.

Galerija Cukrarna, ki je vrata odprla lani septembra, sicer ponuja določene možnosti, a sogovornica v njej pogreša "tovarniškega duha". Vhodna dvorana, ki z višino seže do ostrešja, se ji zdi impozantna, v ostalih prostorih pa bi si želela premične namesto fiksnih sten. Tako bi bilo mogoče prostor prilagoditi različnim potrebam.

Z dvema objektoma Duba Sambolec sodeluje tudi na razstavi Vračanje pogleda, ki so jo v Galeriji Cukrarna odprli v marcu in ki predstavlja dela 58 slovenskih oz. na Slovenskem delujočih umetnic od 90. let minulega stoletja do danes. Ker je bilo odprtje načrtovano okoli 8. marca, je, kot je povedala, sodelovanje sprva odklonila, saj se ji ta praznik zdi indikator neenakopravnosti med spoloma. Meni tudi, da sta diskriminacija in mizoginija v Sloveniji še vedno prisotni.

Danes meni, da je kustosinjam uspelo postaviti zanimivo razstavo. Vidi jo kot zgodovinsko v smislu, da ne prinaša nabora, ampak izbor del, ki medsebojno komunicirajo. Sama pri umetnosti ne gleda na to, ali gre za delo umetnika ali umetnice in zanimivo bi se ji zdelo videti, kako bi razstavo dojel nekdo, ki ne bi vedel, da so na njej izključno dela umetnic. Razstavo vidi tudi kot eksperiment, ki bi moral sprožiti pogovor o merilih in kanonih vrednotenja relevantnosti del tako iz strani umetniških institucij kot občinstva, kar bi verjetno sprožilo refleksijo o temah diskriminacije, šovinizma in mizoginije.

Meni tudi, da bi morala država preko štipendij nameniti več podpore mladim avtorjem, nujno potrebna je tudi izgradnja nove likovne akademije. Poleg tega bi v Ljubljani potrebovali več prostorov za ustvarjanje, da bi umetniki ostali v mestu. Tudi sama bi si želela večji atelje.

Od 2017 do 2020 se je posvečala dvema instalacijama - Doomsday Protocol Machine in Singularity, ki trenutno čakata zapakirani v štirih ogromnih lesenih zabojih v njenem ateljeju. Doomsday Protocol Machine je navdihnila knjiga Daniela Ellsberga z naslovom The Doomsday Machine. Združitev instalacij je rezultirala v enem delu, kjer je v ospredju dialog med vojnim strojem totalnega uničenja in pestro raznolikostjo bivajočega.

Duba Sambolec meni, da se ne zavedamo dovolj nevarnosti jedrskega orožja. Med znanostjo in umetnostjo vidi vzporednice. Predvsem je to strast, ki žene tako znanstvenika kot umetnika v raziskovanje. Poetika je po njenem mnenju prisotna povsod, kjer sta prisotni raziskovanje in igra, le da je v umetnosti bolj izpostavljena. Pri snovanju je vsaka odločitev izjemno važna in ker gre vedno za sprejemanje odločitev, je vsaka umetnost politična. Barve niso nedolžne, niti niso nedolžne oblike, meni umetnica.

Ob ustvarjanju se je Duba Sambolec ves čas posvečala poučevanju. Začela je že v času, ko je na Akademiji za likovno umetnost opravljala kiparsko specialko. Sprva je šlo na nek način za prisilo, nato je postajalo vedno bolj zanimivo, je povedala. Poučevanje ji je omogočilo socialno varnost, obenem ji je puščalo dovolj časa za ustvarjanje. Kot je poudarila, je kontinuiteta dela izjemno pomembna, kako jo obdržati, pa je stvar samoorganizacije, discipline in izbora.

Ko je leta 1980 prejela nagrado Prešernovega sklada, je bilo to zanjo močno presenečenje. Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je vesela, saj gre za priznanje stroke. Po eni strani ji vsekakor predstavlja vzpodbudo in kaže na razumevanje njenega dela, po drugi strani pa je po dolgih letih dela, tako ustvarjalnega kot pedagoškega, zavzela "neko pozicijo indiferentnosti do meril in ocenjevanja relevantnosti zunanjega sveta". To je, kot pravi, lahko razumljeno tudi kot arogantno, a njej se ne zdi, saj ima sedaj končno prvič v življenju čas, da se posveti samo temu, kar jo je vedno zares zanimalo. Kar pri njej šteje, pa so vsekakor mnenja posameznikov, ki reagirajo na razstavljeno in z njo navežejo stik po ogledu razstave.

"Imam se super. Poskušam se denimo odvaditi tega, da kar naprej hitro hodim in nekaj lovim," se pošali. Kot pravi, je bila dolga leta navajena dvojnega urnika - služba in umetniško delo - in zdaj se privaja biti nekoliko bolj ležerna in sproščena. "A sem še zmeraj ta, ki lovim čas. Ne znam biti polovičarska. Ko se vpletem, mi gre za rezultat, za rešitev problema," je še povedala.