Mieko Kawakami na Fabuli: Razblinjanje iluzornih predstav o Japonski

Mieko Kawakami, avtorica srednje generacije, je literarno pot pričela pred 16 leti, ko je izdala pesniški prvenec. Sledilo je več proznih del, romanov in kratkih zgodb, njen najnovejši roman, Vsa moja poletja, ki je izšel leta 2019, pa jo je izstrelil med svetovno znana imena. Delo, ki je nadgradnja in predelava njene novele Dojke in jajčeca, je razdeljeno na dva dela, med njima pa mine skoraj deset let.

Roman, ki sta ga v slovenščino prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič, v ospredje postavlja vprašanja telesnosti, svobode, minevanja in revščine, kako preživeti kot pisateljica in kako postati mati kot samska ženska. Avtorica je v pogovoru z Nagiso Moritoki Škof, docentko na Oddelku za azijske študije na Univerzi v Ljubljani, povedala, da je telo zanjo nekakšna nujnost, "razmišljati o telesu pa pomeni razmišljati o času". Tri sorodnice iz Osake, ki nastopajo v romanu, predstavljajo tri generacije, vsaka pa naredi obrat desetletja ter preide v naslednjo generacijo.

Z romanom Mieko Kawakami razblinja mite o Japonski kot sanjski deželi, kjer "je vse čisto, hrana okusna, vsi so prijazni in približno enako premožni". To je umetno ustvarjena in idealizirana podoba Japonske. Prav tako obstaja stereotip ljubke in ponižne japonske ženske, iluzorna predstava, ki je razširjena ne le na Zahodu temveč tudi v drugih azijskih državah. Tistim, ki so verjeli v te stereotipe, je roman Vsa moja poletja predstavljal kar težko čtivo, je povedala.

Prikaz razrednih razlik, tridimenzionalnih žensk in občutka nekakšne brezizhodnosti, ki preveva japonsko družbo, jim je odprl oči, avtorica pa upa, da lahko tako v prihodnje pričakuje bralce in bralke, "osvobojene spon sodobnega eksotizma in orientalizma". Povedala je še, da so na Japonskem roman brali predvsem v kontekstu vzpenjajočega se feminizma in precej razširjenega antinatalizma, filozofije, ki nasprotuje razmnoževanju. Antinatalizem temelji na prepričanju, da je nasilno in neetično nekoga spraviti na svet brez privolitve. Medtem pa so bralci v tujini v romanu iskali predvsem "prikaz japonske ženske stvarnosti in stvarnosti revščine".

Po približno 15 letih se Mieko Kawakami zdi, da je "ujela pravi ritem in dobila občutek za besedilo". Pravi, da ritmu posveča veliko pozornosti, ter dodaja, da se trudi poustvariti in uskladiti različne ritme japonskega jezika, zvočnega, bralnega in vidnega, ter tako doseči pripovednost besedila, da bralci začutijo njegov glas ali tako rekoč njegovo glasnost.

Po pogovoru je v Klubu Cankarjevega doma sledil performans japonskega plesa buta Darinke Pillari.