Nova knjižna bera Centra za slovensko književnost in založbe Škuc

Vladavina muh je zbirka pesmi politične satire. Njeno izdajo z mehkimi platnicami so doslej natisnili v okoli 2000 primerkih in jo brezplačno razdeljevali na protestih in drugih shodih ter lokacijah. Sedaj je bralcem na voljo še trda izdaja, ki je po besedah urednika zbirk Aleph (Center za slovensko književnost) in Lambada (Založba Škuc) Mozetiča za "bolj petične bralce".

Svetlana Makarovič je danes pojasnila nastanek zbirke in dejala, da je vsega kriv maček Kotik, ki se je odločil, da bo pisal pesmi. "Ker če jih Pirkovič lahko piše, bo pa maček le kaj boljšega napisal (...) Politična satira nastane v hudih časih. Ko so ljudje v stiski, ko se dogajajo 'pizdarije', takrat je čas in kraj za politično satiro. (...) Če je uradno vse v redu, potem je to sumljivo, potem se pod mizo dogajajo drugačne stvari, takrat je satira pod mizo, je ilegalna. Tokrat je še legalna," je še povedala pesnica.

Knjigo Vladavina muh je finančno podprl Zavod Jebešministra.

Kaja Teržan je izdala svojo tretjo pesniško zbirko Nekoč bom imela čas, ki je v znamenju iskanja izgubljenega časa. Odnos med časom in prostorom je v zbirki ključen, precej zapleten, zlasti pa pretesen, zato ju skuša razdružiti, da bi vsaj ena razsežnost postala obvladljiva, nemara celo pomirljiva. Poguben se zdi zlasti učinek preteklega časa na prostor, telo, ki se tokrat izrazito ponotranja, je o knjigi zapisala Diana Pungeršič.

Na današnji novinarski konferenci je Diana Pungeršič dodala, da zbirko sicer zaznamujejo gotsko vzdušje, temačna občutja, kar se pa "uravnovesi s samo strukturo pesmi, ki so se bolj razprle, verzi so bolj pajčevinasto razporejeni po papirju". Osnovna nit, ki povezuje tokratno pesniško zbirko Kaje Teržan, je temeljni odnos med zvestobo in svobodo, kako v različnih oblikah povezanosti najti svobodo.

Avtorica sama je povedala, da zbirka nima namena, da bi bila feministična, družbeno angažirana. V ospredju je avtopoetika in je tudi strogo osebna, a ne gre za ljubezensko poezijo, je še dodala.

Nekega dne bom pisal o tem kraju je avtobiografski roman kenijskega pisca in novinarja Binyavange Wainaine, ki ga je napisal leta 2011. Je njegova edina literarna knjiga. Objavljal je sicer potopise in pisal o afriški kuhinji. Javno se je deklariral kot gej leta 2014 ter objavil esej, ki ga je označil za izgubljeno poglavje avtobiografskega romana. Umrl je maja 2019 v bolnišnici v kenijski prestolnici Nairobi. Knjigo je iz angleščine prevedla Gabriela Babnik Quattara, ki je povedala, da knjigo določajo topla človečnost in iskrenost, neposrednost, avtor se ničesar ne boji. Po oceni zahodnih kritikov, ne gre za roman o Afriki, ampak predvsem roman o jeziku.

Slikanico Dežela bomb, dežela trav je Mozetič napisal že v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo, kot je pojasnil, mirovništvo trend v svetu in v Sloveniji, izdal pa leta 2013 z ilustracijami Maje Kastelic, kar je bila njena prva ilustrirana knjiga. Tokrat je izšla slovensko-ukrajinska izdaja in je na voljo brezplačno. V ukrajinščino so jo prevedle študentke slovenskega lektorata iz Kijeva in naj bi služila za učenje slovenščine ukrajinskih otrok v Sloveniji, a so slovenski strokovnjaki za otroško psihologijo sklenili, da ni primerna zanje. "Radikalna protivojna zgodba" je doslej sicer izšla v prevodih v Španiji, Egiptu, Italiji, Južni Koreji in na Švedskem.

Šestnajsta Mozetičeva pesniška zbirka Aktivistovi zapisi, ki jo je avtor sam označil kot poezijo v prozi, izvira iz spoznanja, da "vse svoje življenje živi v deželi nasilja, zato je tudi to knjiga o nasilju". To zaznamuje tudi naslovnica francoskega risarja Mavada Charona. V zbirki so zajeta štiri desetletja Mozetičevih spominov "na vsemogoče nasilje, psihično in fizično nasilje, ki mu je bil priča" v času svojega LGBT aktivizma. Po navedbah založbe Škuc gre za provokativno knjigo, ki bralstva ne bo pustila mlačnega.