Lorenci s kranjskim in novogoriškim gledališčem predstavlja Pravljice našega otroštva

Kot je na današnji novinarski konferenci v Kranju povedal Lorenci, ga je zanimalo, kako zvenijo pravljice na odru za odrasle, kako jih pripovedovati in ali ga nagovarjajo, katere centre njegove notranjosti odpirajo, ali učinkujejo nanj in kako ter koliko je še otroka v njem.

Spraševal se je tudi o tem, ali je še vedno on, takšen kot nekoč. "Zakaj se delam, da sem odrasel in odgovoren ter pameten in da poznam odgovore, zakaj se pretvarjam, da me ni strah. Zakaj takrat, ko me je strah in se počutim samega, mislim, da sem edini na svetu, ki to čuti. Zakaj me je sram teh občutkov, zakaj ne delim svojih strahov, zakaj si domišljam, da sem v tem edini in včasih tudi edinstven," je naštel.

Kot je pojasnil, v predstavi igralci pripovedujejo pravljice, kar sovpada z njegovo, kot je sam opisal, obsedenostjo s pripovedovalskim gledališčem. Lorenci je vesel, da se v Sloveniji snema tudi vse več zvočnih knjig in da se širi pripovedovalski festival.

"Morda počasi spoznavamo, da nas ta intenzivna neoliberalna kultura očesa, ki jo živimo, ubija, nas prazni in hromi," je dejal in dodal, da morda spet bolj potrebujemo bližino, kakršno nudijo pripovedovanje in zgodbe. "Morda bolj zaupamo tudi človeku, gledalcu in njegovi sposobnosti imaginacije, ki je zame temelj, ne samo gledališča," je dejal.

S Pravljicami našega otroštva želi skupaj z igralci prodreti v korenine otroštva in skupaj z njimi podoživeti stanja in emocije, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic. "Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim, pripovedovalcem in s seboj," je pojasnil režiser.

Kot je povedala igralka Vesna Pernarčič, so se tako že na začetku priprave predstave sprehodili nazaj v svoje otroštvo, s čimer se sicer človek redko ukvarja. "Tako spoznavaš stvari, ki so te mogoče determinirale kot odraslega človeka in so bile zasejane že v otroštvu," je pojasnila in dodala, da so spoznali, kako so jih oblikovale tudi same pravljice.

Igralka Darja Reichman je hvaležna, da že petič ustvarja z ekipo, ki jo, kot je dejala, na nek način vedno osvobodi, hkrati pa prisili, da razmišlja še globlje o sebi, in sicer ne v povezavi s tekstom, ampak dejansko s svojo bitjo, z vsem, kar je. "Soočiti se s sabo v povezavi s pravljicami in svojo zgodovino prinaša na nek način osvoboditev," je izpostavila.

V predstavi igrajo tudi Doroteja Nadrah, Blaž Setnikar, Iztok Mlakar, Urška Taufer in Gregor Zorc. Za dramaturgijo je poskrbel Matic Starina, za koreografijo Gregor Luštek, za scenografijo Branko Hojnik, za kostumografijo Belinda Radulović, za glasbo pa Branko Rožman.

Kot je izpostavil direktor Prešernovega gledališča Kranj Jure Novak, gre za genialno ekipo in zvezdniško zasedbo. Vesel je sodelovanja s Slovenskim narodnim gledališčem (SNG) Nova Gorica in upa, da je to začetek še plodnejšega in trajnejšega sodelovanja.

Že dosedanja uspešna sodelovanja obeh gledališč pa je izpostavila direktorica novogoriškega gledališča Mirjam Drnovšček, ki je prej vodila prav kranjsko gledališče. V novogoriškem gledališču bo premiera Pravljic našega otroštva oktobra.