Za Cankarjevo nagrado nominirani Nina Dragičević, Simona Semenič in Dušan Šarotar

Kot je na predstavitvi nominirancev povedal predstavnik Pena Marko Golja, so za letošnjo, tretjo Cankarjevo nagrado dobili za polovico več predlogov kot lani. Žirija je izbrala zelo različna, po njegovi oceni prebojna in tudi nekonvencionalna dela, ki zaobjemajo različne zvrsti, kar je bilo značilno tudi za ustvarjalnost Ivana Cankarja.

Žirija je po besedah članice Alenke Koron obravnavala več kot 30 knjig, pri izboru nominirancev pa so sledili merilom, ki so si jih začrtali ustanovitelji nagrade. Kot je pojasnila, so upoštevali žanrske značilnosti besedil, presojali tematske razsežnosti in interpretativne možnosti ter izbrali tri raznolika dela s področja poezije, dramatike in pripovedništva, v katerih so prepoznali pomemben prispevek k slovenski literaturi. V žiriji so še Niko Grafenauer, Darja Pavlič, Alja Predan in Ivan Verč kot predsednik.

Nina Dragičević z zbirko To telo, pokončno, za katero je lani prejela Jenkovo nagrado Društva slovenskih pisateljev, po oceni žirije izstopa iz okvirjev običajne, vsakdanje, vsem znane in lahko berljive pesniške pisave. V ospredju je "refleksija o poraznem družbenem položaju žensk, še posebej lezbijk in prvoosebne govorke".

Odločitev za takšen pristop je nominiranka pripisala temu, da bi bilo pisanje poezije sicer dolgočasno, pa tudi z ustvarjalnega vidika zagovarja, da je poezija tista, ki premika meje tako jezika kot prostorov, v katerih nastaja.

Simona Semenič v treh igrah za punce tematizira žensko vprašanje in vprašanje spola, ki ju "kot socialno, politično in spolno občutljiva avtorica obravnava z različnih zornih kotov", kot je zapisala žirija. "V njih z različnimi narativnostmi opredeljuje različne lege ženske, njen zgodovinski in sedanji družbeni položaj, njeno vlogo v patriarhalnem in 'postpatriarhalnem' času, zlorabe, zatiranje, podrejanje, a tudi njeno osvoboditev in razbremenitev."

Razlog, da se v svoji dramatiki posveča zelo različnim ženskim usodam, avtorica vidi v okolju, iz katerega izhaja. V družini so bile po njenih besedah večinoma ženske, ki so bile brez glasu, medtem ko na drugi strani obstajajo pomembne, vidne in opažene ženske. Sama meni, se je treba ukvarjati z obojimi.

Dušan Šarotar v Zvezdni karti pripoveduje o prekmurski judovski družini trgovca Franja Schwarza, ki jo je doletela usoda holokavsta. "Toda pisatelja pri osvetljevanju preteklosti ne zanima holokavst sam ali zapleteni potek in proces spreminjanja. Bolj se posveča spominskim podobam, skoraj s fotografsko natančnostjo tudi predmetnosti, vzdušju in vtisom, ki se pri tem oblikujejo," je zapisala žirija.

Avtor, ki se je enake tematike dotaknil že pred leti v romanu Biljard v Dobrayu, je pojasnil, da piše samo takrat, ko ga nagovorijo stvari, ljudje, čas, dogodki ali prostori. Svojo novo knjigo je v temelju označil za pesniško besedilo, ki pa ne more delovati, če nima duše, navdiha in spomina. A spomin mora po njegovem prepričanju seči veliko dlje od tega, kar je doživel sam.

Letos bo Cankarjeva nagrada predvidoma vredna 10.000 evrov, donatorja sta občina in knjižnica Vrhnika.

Leta 2020 jo je kot prvi prejel Sebastijan Pregelj za roman V Elvisovi sobi, lani pa Gašper Kralj za roman Škrbine.