Tudi 59. beneški bienale se ni mogel izogniti vojni v Ukrajini

Ukrajinski trg so postavili v bližini vhoda v Vrtove in ruskega paviljona. Predstavlja ga stolp iz belih vreč peska, okoli njega pa so razstavljene pretresljive slike, ki so jih ukrajinski umetniki ustvarili nedavno, v času trenutne ukrajinske vojne.

V Arzenalih je v ukrajinskem paviljonu na ogled Vodnjak izčrpavanja ukrajinskega umetnika Pavla Makova, ki ga sestavlja skoraj 80 modrih lijakov v obliki trikotnika, skozi katerega se pretaka voda. Makov v tem vidi metaforo za izčrpanost ter povezavo s sodobnimi demokratičnimi družbami, ki niso pripravljene, da bi se zaščitile. Njegov vodnjak je prvotno sicer nastal sredi 90. let minulega stoletja.

V sosednjem paviljonu se predstavlja Kosovo z razstavo z naslovom The Monumentality of the Everyday (Monumentalnost vsakdanjega) kosovskega umetnika in profesorja prištinske umetnostne akademije Jakupa Ferrija. Njegova zelo pisana razstava prikazuje različne slike, vezenine in preproge, a lahko deluje nekoliko nekoliko togo, po drugi strani pa presenetljivo blažilno pred tistimi paviljoni, ki budijo predvsem temačna občutja v obiskovalcu.

V bližini obeh je paviljon Savdske Arabije z razstavljenim ogromnim predmetom, ki so ga poimenovali The Teaching Tree (Drevo poučevanja.) Gre za več deset metrov dolgo in nekaj metrov visoko obliko v rahlem gibanju, sestavljeno iz posušenih palmovih listov, prebarvanih v črno, ki zaseda večino savdskega paviljona. Na prvi pogled ni ravno podoba tipičnega drevesa in lahko zlahka ponese v otroštvo, saj spominja na like iz Sezamove ulice. The Teaching Tree je delo savdskega umetnika Muhanada Šona. Kot so zapisali v brošuri, umetnikovo ustvarjanje poganja zavračanje togosti in njegovo prevpraševanje resnic in ontologij, utelešenih v moči vrstice, vplivu pisanja in ustvarjanju misli.

Nedaleč stran od slovenskega paviljona, ki je ob koncu Arzenalov, je malteški paviljon. Letos ima njihova razstava naslov Diplomazija Astuta (Pronicljiva diplomacija). Naslov, ki pritegne in obeta. Tudi tukaj podobno kot v slovenskem in še kje vhod zastirajo črne zavese. Obiskovalec v paviljon, temnem kot rog, najprej opazi glasno svetlobo, ki pada izpod stropa. A gre za mnogo več. To so kapljice staljenega jekla, ki se izpod stropa prek kompleksnega sistema spuščajo v vodni rezervoar. Obiskovalec kapljanje najprej zazna kot bliske svetlobe.

Malteška instalacija, ki je delo umetnikov Arcangela Sassolina, Giuseppeja Schembrija Bonacija in Briana Schembrija, poustvarja Caravaggiovo temeljno malteško oltarno sliko Obglavljenje Janeza Krstnika. Kapljice staljenega jekla padejo izpod stropa v sedem pravokotnih bazenov z vodo, od katerih vsak predstavlja eno od tem z omenjene slike.

Diplomazija Astuta Caravaggieve teme postavlja v sodobno življenje in spodbuja obiskovalca, da razmišlja o tragediji in brutalnosti usmrtitve Janeza Krstnika v luči današnjega časa ter ohranjanju skupnih humanističnih načelih v prihodnosti, je zapisano v predstavitvi paviljona.

Slovenski paviljon je med manjšimi, a zato nič manj obiskan. Na razstavi Brez gospodarja je na ogled 13 slik Marka Jakšeta. Domišljijske slike dopolnjujejo črne stene paviljona in tla, posuta z mivko. Ta na nek način mehča močne občutke, ki se porajajo ob gledanju Jakšetovih slik. Z zaradi prašnih čevljev je kasneje že na daleč mogoče prepoznati obiskovalce slovenskega paviljona. Številni med njimi so na dan mojega obiska kar nekaj časa posedeli na dveh minimalističnih klopcah v paviljonu in se prepustili dojemanju Jakšetovih slik.

V slovenski paviljon občasno prodirajo zvoki sosednjega čilskega paviljona. Pred njim se je ves dan vila dolga vrsta čakajočih. Posledica, da vstop v paviljon vsakih 15 minut dovolijo samo osmih osebam.

Med čakajočimi sem bila ob koncu prioritetnih službenih dolžnosti tudi sama, a tokrat zame ni obveljajo geslo, da kdor čaka, dočaka. Zaradi organiziranega povratka v Slovenijo sem namreč morala vrsto predčasno zapustiti. Na mojo nesrečo tik pred tem, ko bi bila na vrsti v naslednji skupini. Sem pa bila že dovolj blizu, da sem bila deležna nekaj kapljic parfuma iz šotišč, ki ga delijo vsem, ki potrpežljivo čakajo na dovoljene za vstop v paviljon. Kot je povedala njegova delilka, je osnova vonja med drugim strohnel les šotišč in naj bi imel blagodejne učinke na posameznika, tudi antidepresivne. Nekoliko gozdnat vonj parfuma ima sicer prav prijeten vonj.

V čilskem paviljonu obiskovalca sicer pričaka tehnično kompleksna filmska instalacija, ki v ospredje postavlja šotišča Patagonije in osvešča k njihovemu ohranjanju. Ta ekosistem je zelo učinkovit pri zajemanju ogljika iz ozračja, vendar ostaja eden najmanj raziskanih in najbolj ranljivih. V ospredju predstavitve čilskega paviljona je ljudstvo Selk'nam in njihova povezava z naravnim okoljem Ognjene zemlje, ki se trenutno sooča z grožnjo ekološkega uničenja.

Turba Tol Hol-Hol Tol, kot je naslovljen čilski paviljon, je delo čilskega umetnika Ariela Bustamantea, umetnostne zgodovinarke Carle Macchiavello, arhitekta Alfreda Thiermanna in filmskega ustvarjalca Dominge Sotomayorja. V jeziku ljudstva Selk'nam Hol-Hol Tol pomeni srce šotišč.

Vsake toliko časa se iz čilskega paviljona sliši predirljivo rjovenje, ki ga je bilo slišati tudi med uradnim odprtjem slovenskega paviljona. Še preden sem obiskala čilski paviljon, sem menila, da je njihova razstava povezana z nekdanjo vojaško diktaturo Augusta Pinocheta (1973-1990), ki je zakrivila nasilno smrt več kot 40.000 ljudi.

Še en paviljon, ki v ospredje postavlja staroselce in njihovo kulturo, je mehiški paviljon z naslovom Hasta que los cantos broten (Dokler ne vzniknejo pesmi) in je delo štirih mehiških umetnic in umetnikov Mariane Castillo Deball, Naomi Rincon Gallardo, Fernanda Palme Rodrigueza ter Santiaga Borje Charlesa. Najbolj pretresljiv del mehiškega paviljona je mehatronska instalacija Tetzahuitl 43 dekliških oblek, od katerih vsaka predstavlja eno od študentk, ki so izginile po množični ugrabitvi leta 2014.

Izbira paviljonov za ogled je bila zgolj in samo posledica mojih osebnih vzgibov.