Andrej Šifrer za STA: Najbolj pomembne odločitve so se zgodile same

Platinasta plošča Založbe kaset in plošč (ZKP) RTV Slovenija za Ideje izpod odeje ter več zlatih in srebrnih plošč, ki jih je vse skupaj prodal v več kot polmilijonski nakladi, krasijo tudi njegov dom blizu Kranja. V pogovoru je obudil svojo pot in hkrati neke za glasbo drugačne čase.

Anekdot se je nabralo ogromno, nekatere je delil tudi ob bližajočem se 70. rojstnem dnevu. A kot je izpostavil, so se mu najbolj pomembne odločitve v življenju zgodile same. "Eni pravijo, da ploveš na valovih usode, kakorkoli že to imenujemo. A zagotovo gre za to, da se je par različnih studenčkov zbralo v deročo reko," je povedal Šifrer.

Na ta način se mu je zgodil že začetek s pesmijo Zoboblues leta 1977. "Šlo je za sklop dogajanj, ki so se pojavljala istočasno. Prva je bila ta, da sem bil prijatelj in nekakšen menedžer Aleksandru Mežku, ki je živel v Angliji. Bil je moj idol in prijatelj, čeprav sem več vedel o glasbi na splošno, se pravi o dogajanjih v ZDA in Angliji. Mene je takratni kalifornijski val popolnoma potopil. Na začetku 70. let so prevladovali poeti, ki so tudi peli in izvajali svoje komade."

Med njimi je omenil Jamesa Taylorja, Jacksona Browna, Joni Mitchell, tudi Neila Younga, ki je deloval tako sam kot v kvartetu Crosby, Stills, Nash and Young. "Imel sem vse njihove plošče, o tem sem bil strahotno na tekočem. Poznal sem tudi razmere v diskografiji, kdo je za koga snemal, tudi prebiral sem o tem, kolikor se je dalo dobiti, seveda bistveno manj kot danes."

Plošče je kupoval iz Anglije, bil je naročen tudi na revijo New Musical Express, "revolucionarni angleški glasbeni časopis", prebiral je Stop, ki je bil "neke vrste glasbeno sveto pismo za tisti čas". Med srečne okoliščine, da se mu je zgodil Zoboblues, je uvrstil tudi Staneta Sušnika, ki je spremljal trende in bil poznavalec, izjemno dober pisec, ker je "stvari napisal tako, da je bilo zanimivo, tudi če te to ni zanimalo". Kot se spominja Šifrer, je bil Sušnik v tem obdobju edini na tem področju.

Potem je začel delati na Radiu Študent, kjer je predvajal glasbo po svojem izboru, nato se je leta 1977 pojavil punk. "Bil sem nek prvi glasnik punka, čeprav ga v moji glasbi ni zaslediti. Se mi je pa ta revolucionarna ideja zdela odlična in sem ogromno pisal o punku v revije, kot so Stop, Mladina in celo Tribuna," je povedal Šifrer. Z Radia Študent se je z oddajo Rock'n'roll v vsako slovensko vas, ki sta jo vodila Damjan Ovsec in Marjan Paternoster, preselil na drugi program Radia Slovenija.

Sušnik je bil po njegovih besedah eden tistih, ki so ga spodbudili k ustvarjanju. Zoboblues je napisal med vračanjem od zobozdravnice Štefke, ki je "imela izjemno lepe rjave oči in se je spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo prišel v situacijo, da bi se vanje zaljubil". Zaigral jo je svoji prvi oboževalki, mami Pavli, ki je bila navdušena, oče Franc pa je bil do njegovega ustvarjanja bolj zadržan.

Od tu naprej se je "zgodila napaka usode": Zoboblues naj bi posnel za TV Slovenija, a ga je producent pomotoma poslal na radio, kjer so razumeli, da je prišel nov komad in so ga začeli vrteti. Pesem je slišal tudi takratni direktor ZKP Jure Robežnik, ki je Šifrerja želel spoznati.

Istočasno se je tako sestavilo več stvari: Mežek je iz Anglije z dvema angleškima glasbenikoma prišel na turnejo, ki mu jo je Šifrer pomagal organizirati, v zameno pa mu je ponudil glasbenika, da bi z njima posnel nekaj pesmi. Zatem ga je eden od teh glasbenikov, Dave Cooke, povabil v Anglijo, da je lahko uresničil svoje glasbene sanje. Konec leta 1977 je v Londonu posnel prvenec Moj žulj, ki ga je koncertno predstavil januarja 1978 v Ljubljani še pred uradnim izidom, ker ga je čakala vojaščina.

Šifrer se je pojavil s pesmimi, kot sta Moje miške in Stoj Marija, ki jih mora, kot pravi, igrati še danes. Zatem so sledile številne druge uspešnice, kot so Ostani z nami, Lepa dekleta ljubijo barabe, Gorska roža, Martinov lulček, Uspavanka za Evo, Šum na srcu, Vse manj je dobrih gostiln ali Za prijatelje.

Nabralo se je skladb za več kot ducat albumov. Med njimi je bil tudi Hiti počasi iz leta 1990, ki ga je posnel v zibelki countryja, v Nashvillu, ter ga leto kasneje izdal še v angleški različici z naslovom Underground Cowboy.

Prelomnica, ki je "sprožila požar", pa je bila dvojna plošča Ideje izpod odeje iz leta 1981, ki mu je prinesla tudi po 40 koncertov mesečno. Zapustil je službo na ZKP, tudi s pravom, ki ga je doštudiral, se ni ukvarjal. "Poklic ni tisto, za kar se izšolaš, ampak tisto, za kar si poklican," je prepričan Šifrer. Da bi se kaj takega lahko zgodilo, se je po njegovih besedah kazalo že leta 1979, ko je nastopil v Kamnici pri Mariboru, kjer je bilo poleg 300 ljudi v dvorani prav toliko poslušalcev še zunaj. Kamnico zato šteje kot prelomnico v svojem glasbenem svetu.

"To rad počnem, da bi bil podoben Jamesu Taylorju, Jacksonu Brownu in Joni Mitchell," pravi Šifrer. Rojstni dan bo koncertno obeležil 17. septembra na gradu Khislstein v Kranju. Pred tem bo 25. avgusta v Prešernovi hiši razstavil svoje koncertne fotografije ter srebrne, zlate in platinaste plošče. Med koncerti, ki jih še načrtuje, sta tudi nastopa 30. junija na mariborskem Lentu in 27. avgusta v Tržiču.