V Bežigrajski galeriji 2 risbe in slike Marjana Skumavca

Akademski slikar, risar, ilustrator in novinar Marjan Skumavc (1947-2011) se je kot pisec člankov Nočne kronike časopisa Delo srečeval z dogajanjem na področjih kriminala in sociale. T.i. črna kronika je močno vplivala na njegovo življenje in izpovedno umetniško ustvarjalnost. Njegove slikarske podobe, ki niso namišljene zgodbe, so resnično doživete podobe ljudi z roba družbe, je ob razstavi zapisal kustos Miloš Bašin.

Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc je po Skumavčevi smrti o njegovem slikarstvu zapisal: "Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri, čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor - le mi, ki tega nismo doživeli, videli, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni muki živ."

V Bežigrajski galeriji 2 razstavljena dela po besedah kustosa Bašina predstavljajo svojevrsten Skumavčev slikarski dnevnik o resničnih dogodkih črne kronike, ki jih je novinarsko beležil in komentiral v dnevnem časopisju, kjer so bile pogosto poleg člankov objavljene tudi njegove risbe.

Skumavc je že med študijem slikarstva iznašel svoj takoj razpoznaven slog - tako glede motivike kot načina slikanja in risanja -, ki je doživel v 25 letih minimalne slogovne spremembe. Če je bila poteza na začetku umirjena, a nikoli zadržana, je z leti postajala vse bolj sproščena in hipna. Prelomnico pomeni serija risb na temo samomorilcev z naslovom Padači, ki je začela nastajati leta 1987, ko se je njegov način risanja spremenil.

Skumavc se je rodil leta 1947 v Jurkloštru na Štajerskem. Mladost je preživljal na Notranjskem in na Gorenjskem. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral leta 1972, nato je študiral na specialki pri Janezu Berniku.

V mladosti se je ukvarjal z različnimi športi, dvakrat je bil slovenski prvak v boksu. Bil je selektor prve boksarske reprezentance v samostojni Sloveniji, o boksu je kot novinar poročal za več slovenskih medijev. Je eden redkih slikarjev, tudi v svetovnem merilu, ki je upodabljal boks.

Trideset let je kot novinar pisal za najbolj brane slovenske dnevnike. Zaposlen pri dnevniku Delo je objavljal še v Slovenskih novicah, Nedelu, Jani, Teleksu, Dolenjskem listu in drugod. Med letoma 1975 in 2001 je pisal svojstveno in prepoznavno rubriko (Mala) Nočna kronika, ki jo je pogosto opremil z ilustracijami.

Vse življenje je slikal, saj si je zadal cilj, da bo imel vsako leto dve samostojni razstavi s pretežno novimi slikami. Cilj je presegel, število samostojnih razstav za časa življenja se ustavi tik pred številko 70, ob tem pa je sodeloval tudi na številnih kolonijah in skupinskih razstavah.