Na okrogli mizi v Cukrarni o sodelovanju v dobrobit slovenske sodobne umetnosti

Na okrogli mizi na temo lokalnega in o splošnih vprašanjih sodelovanja na slovenskem kulturnem in umetniškem področju so sodelovale urednica nove slovenske revije o sodobni umetnosti ETC. Hana Čeferin, umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, soustanoviteljica revije ETC. in direktorica galerije Ravnikar Gallery Space Piera Ravnikar, vodja projektov in odnosov z javnostmi neprofitnega urbanističnega studia Prostorož in avtorica enega od prispevkov v omenjeni reviji Zala Velkavrh ter umetnica mlajše generacije Janja Kosi. Slednja je tudi prestavljena v reviji ETC., v Cukrarni pa se trenutno predstavlja v okviru projekta sedmih portretov mlajših umetnic Call me.

Alenka Gregorič je med drugim menila, da je tako za nevladni sektor kot tudi za manjše ali velike ustanove sodelovanje ena od osnov dela in nuja, je pa glavno vodilo vsebina oziroma program, s čimer se je strinjala tudi Piera Ravnikar. Vrtičkanje v smislu, da vsak dela le sam zase, je samomor tako za sodelovanje, spoštovanje in solidarnost, je dodala Alenka Gregorič.

Dobrodošlo je po njenih besedah tudi vključevanje mlajših generacij umetnikov in marginalnih skupin, a izkušnje kažejo, da si nekatere marginalne skupine iz družbe tovrstnega vključevanja niti ne želijo. "Nimamo ne znanja in ne orodij, da bi z njimi lahko dobro delali," je ocenila.

Nadvse dobrodošlo je povezovanje s tujino, saj v Sloveniji po besedah umetniške vodje Cukrarne potrebujemo nove impulze, poglede, prijeme, pomisleke, kritike od zunaj. Za prihodnje si želi povezanosti vseh ustanove za sodobno umetnost v Sloveniji, ne samo v Ljubljani, ter razrešitev sage z Moderno galerijo Ljubljana in njeno vrnitev v "normalno delovanje".

Piera Ravnikar je opozorila na potrebo po izkušnjah tako v javnem kot zasebnem sektorju in menila, da so v presečiščih in sredinah priložnosti za razvoj, znanje in napredek. Kot mesto in kot prostor smo premajhni, da bi solirali in ne bi delali skupaj, je dodala in pozvala k razmisleku o samo enem prostoru na splošno in ne ločevanju na lokalni in mednarodni prostor za lažji napredek.

Glede prepoznavnosti slovenske umetnosti v tujini je povedala, da "trenutno neka mala skupnost entuziastov premika stvari naprej", potrebovali pa v okviru različnih institucij celosten, strateški in dolgoročen premik v mednarodni prostor. "Mi nekako zdaj trosimo semena naokrog, ki bodo v nekem obdobju, upajmo, začela cveteti," je slikovito dejala ter se zavzela tudi za medgeneracijsko sodelovanje in povezanost.

Prav dobra povezanost po njenih besedah prispeva k promociji slovenske sodobne umetnosti v svetu, čemur bo namenjen tudi prvi Ljubljanski Art Weekend, ki bo konec maja.

Zala Velkavrh iz Prostoroža, kjer je ospredju njihovega dela krepitev skupnosti, je povedala, da imajo pri njih drugačen pristop do sodelovanja kot večje umetniške ustanove, saj je v ospredju sodelovanje na vsak način, včasih tudi na račun kvalitete, ki na koncu vseeno lahko prinese "zelo zanimiv" rezultat. Vedno poskušajo vključiti lokalno prebivalstvo, a so velike razlike, pri kateri stopnji projekta se to zgodi. Potrebna so močna sidrišča in množica pluralnosti in zanimivega.

Janja Kosi, ki s projektom Predlog serviranja raziskuje pojem domačnosti v tujem prostoru, je predstavnica mlajše generacije slovenskih umetnic. Kot je povedala, šele vstopa v ta prostor, zato se ji "ta trenutek zdi vse novo in se vse odpira". Povezovanje in odpiranje sta nujna, je menila in ocenila, da je veliko dobrih zametkov, da povezanost postane samoumevna, umetniki pa dobijo možnost, da se res posvetijo ustvarjanju.