Slovenski pisatelj z avstrijske Koroške Florjan Lipuš praznuje 85 let

Lipuš se je rodil 4. maj 1937 v Lobniku pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Njegovo pisateljsko delo obsega poleg nekaj scenskih del v prvi vrsti romane, kratko prozo in kulturnopolitične eseje. Poleg prvega romana Zmote dijaka Tjaža (1972) so med njegovimi najbolj znanimi deli Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995), Boštjanov let (2003) in njegov zadnji roman Gramoz iz leta 2017.

Svoje prve literarne objave je imel Lipuš, čigar psevdonima sta tudi Boro Kostanek in Slavko Slovenec, v času gimnazijskih let. Leta 1966 je končal učiteljišče v Celovcu in nato bil učitelj na dvojezičnih šolah v Remšeniku in Lepeni. Od 1985 do upokojitve 1998 je bil vodja dvojezične ljudske šole v Šentlipšu, je objavljeno na spleti strani slovenska literatura na Koroškem.

Skupaj z Erikom Prunčem in Karlom Smollejem je leta 1960 zasnoval revijo mladje in za objavo v reviji tudi prevedel številna besedila. Revija je izhajala med letoma 1960 in 1991.

Leta 2019 je za izjemen prispevek k slovenski književnosti ter za nov in svež pogled na slovenstvo prejel slovenski zlati red za zasluge. Leto prej je zamejski pisatelj kot prvi Slovenec prejel avstrijsko državno nagrado, najvišje avstrijsko priznanje za dosežke s področja umetnosti in kulture.

Prejel je tudi Prešernovo nagrado leta 2004 in nagrado Petrarca leta 2011. Leta 2005 je dobil tudi častno nagrado za literaturo republike Avstrije, pred tem že leta 1995 kulturno nagrado avstrijske Koroške. Leta 2013 je prejel nagrado Franz Nabl prestolnice avstrijske Štajerske Gradec.

Lipuš v maternem jeziku piše o tematikah vojne in nacizma. Med drugo svetovno vojno je bil kot otrok priča, kako so nacisti aretirali njegovo mater, ki je umrla leta 1943 v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Njegov oče je služil v nemški vojski.