misliV registru nesnovne kulturne dediščine tudi priprava mlinčevk in vezenje
Ljubljana, 17. maja - V registru nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, je na novo vpisanih pet enot: priprava mlinčevk, vezenje po štetih nitih, vezenje po narisku, pridelava bučnega olja in izdelovanje suhorskih pirhov. Predloge za vpis na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej (SEM) - koordinator varstva nesnovne dediščine.
Mlinčevka je pogača, pripravljena iz več plasti pečenega ali kuhanega testa - mlincev z nadevi, ki jo po nekoliko različnih recepturah ob večjih praznikih in šegah življenjskega kroga pripravljajo v Posavju, na Bizeljskem in Kozjanskem. Obstaja veliko lokalnih različic priprave te izrazito praznične jedi, ki na omenjenih območjih velja za pomemben del kulinarične dediščine in regionalne identitete. Znanje znotraj družin prehaja med generacijami s starejših na mlajše, piše v opisu nove enote v registru.
Vezenje po štetih nitih je način ročnega krašenja tkanin z iglo in vezilno nitjo, pri katerem vzorec vezenja nastane tako, da vezilno nit v tkanino vbadajo na podlagi preštevanja niti osnovne tkanine. Vezilje ohranjajo tradicionalne motive in tehnike, obenem pa povzemajo znanja od drugod in ustvarjajo izdelke za sodobno rabo. Z vezenjem razvijajo zavest o pomenu kulturne dediščine ter se s prepletom tradicije in inovacije umetniško izražajo. Veziljstvo doživlja ponoven vzpon zlasti od 90. let, ko se ljubiteljske vezilje srečujejo v organiziranih skupinah.
Vezenje po narisku je način ročnega krašenja osnove, denimo tkanine ali usnja, z iglo in vezilno nitjo, pri čemer vezejo po predlogi, narisani na osnovi, in jo krasijo z vezilno nitjo različnih surovinskih sestav ter dodatki. Vezenje velja za pomembno veščino zlasti posameznic, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo v prostem času. Poleg omenjenih tehnik danes vezilje razvijajo tudi nekatere druge tehnike vezenja, izdelke sodobne rabe pa izdelujejo s kombinacijo vezenja po štetih nitih in po narisku.
Bučno olje je pomemben del kulinarične tradicije na Štajerskem in v Prekmurju ter delu Koroške. V preteklosti je veljalo za dodatek jedem, v sodobnosti pa se je njegova uporaba razširila, zato je postalo cenjen in iskan regionalni izdelek. Rabo in pridelavo bučnega olja povezujejo s turizmom, promocijo in trženjem turističnih krajev v severovzhodni Sloveniji, kjer nastajajo novi proizvodi z bučnim oljem.
Suhorski pirhi so pobarvana in s pomočjo praskanja z značilno ornamentiko okrašena velikonočna jajca, ki jih pred veliko nočjo izdelujejo v kraju Suhorje v Brkinih. V družini Antonije Volk-Krebelj na Suhorju vsaj že 170 let ohranjajo to družinsko tradicijo. Ustvarjalnost Antonije Volk-Krebelj je navdihnila tudi druge ljudske ustvarjalce v lokalnem okolju in širše. Predvsem pa so danes njene potomke - Ulčerjeve ženske - tiste, ki prenašajo znanje o izdelavi suhorskih pirhov na mlajše generacije. Suhorski pirhi so vedno bolj prepoznavni v kulturni in turistični ponudbi Brkinov in na Pivškem.