Rukavina za STA: V Maribor pripeljemo umetnike takšnega kova, kot je v nogometu Real Madrid

Jubilejno leto je priložnost za pogled nazaj in naprej. Če se najprej ozremo nazaj, kakšne zasluge si Narodni dom in Festival Lent lahko pripneta za Maribor?

Pred 30 leti je bila ideja, da zgradimo kulturno-prireditveni center, ki bi lahko prinesel v mesto novo kulturno ponudbo, nekako po vzoru Cankarjevega doma v Ljubljani, in povezal že obstoječo. Takrat je v Mariboru ustvarjal Tomaž Pandur in smo imeli visoko umetniško gledališče, nismo pa imeli nič lahkotnejšega, zato smo takrat šli v komedijo, ki je imela takoj velikanski odmev. Takoj smo se tudi začeli povezovati z nevladniki; Jernej Lorenci je recimo režiral eno od svojih prvih predstav pri nas, na podstrešju, takrat še dijak. Ponovno smo ustanovili Mariborsko filharmonijo in že takrat pritegnili glasbene ustvarjalce svetovne kakovosti.

Skozi to in še več smo začeli spreminjati Maribor. Kako, bo končno oceno podala javnost, a po mojem mnenju je bil naš prispevek zelo velik. Če nič drugega, smo večinoma z lastnimi sredstvi prenovili stavbo Narodnega doma, pritegnili smo veliko občinstva in z organizacijo Festivala Lent pripeljali živo kulturo med ljudi. Že prvo leto smo naredili največji festival v Sloveniji. Na njem so bile vse prireditve za obiskovalce brezplačne, saj smo uspeli pritegniti sponzorje. To je bil po mojem mnenju naš največji preboj v tistem času. Takrat smo imeli več sponzorjev kot Festival Ljubljana in Cankarjev dom skupaj.

Prvi Festival Lent ste priredili leta 1993 in že takrat pritegnili več tisoč obiskovalcev...

Festival Lent je postal ena od stvari, v katerih je bil Maribor prepoznaven v pozitivni konotaciji. Ni bil več le propadlo industrijsko središče, z veliko revščine in brezposelnimi, ampak je imel Festival Lent, ki je zablestel tudi mednarodno. In pripeljali smo to mednarodnost tudi v Maribor. V želji, da postane Maribor vsaj za ta dva tedna Babilon. Privedli smo nastopajoče iz vseh kontinentov in vse te različne kulture so bile v Mariboru zelo toplo sprejete.

Z našimi dogodki smo tudi spodbudili obnovo mesta. Prvi smo prišli v Minorite, Žički dvor, Stari radio, Vetrinjski dvor. Vanje smo prinesli živo kulturo ter tako opozorili, kaj bi se tam lahko dogajalo. Maribor je bil leta 2012 tudi po naši zaslugi Evropska prestolnica kulture (EPK).

Kakšno vlogo pa igra Narodni dom danes? Za Cankarjevim domom drugi največji kulturno-prireditveni center v Sloveniji je po mnenju nekaterih morda preveč komercialne narave, zaradi komedij in stand upa.

Med okoli 2200 prireditvami letno predstavljajo komedije in stand upi majhen delež. S tem da tudi tu vztrajamo pri določeni kakovostni ravni predstav. Po drugi strani pa imamo v naši ponudbi klasično glasbo z uveljavljenimi umetniki, najboljše svetovne simfonične in komorne orkestre, za katere se v tujini plačujejo vstopnice v višini več sto evrov, pri nas pa so vstopnice maksimalno dostopne, in to dela Maribor mesto. Imamo kakovostno etno glasbo z vsega sveta, jazz, pa seveda Kulturni dnevnik, s katerim smo povezali vse mariborske kulturne institucije s ciljem vzgajanja novega občinstva.

Marsikdo je na Festivalu Lent prvič poslušal opero ali gledal balet in je zdaj zvest obiskovalec Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor. V koronskem času smo postavili največjo prireditev z živim občinstvom v Evropi v tistem času, čeprav smo bili ob nastopu epidemije prvi v Sloveniji, ki smo začeli prenašati prireditve neposredno po spletu. V obeh primerih je bilo sicer glavno sporočilo, da je nujen živi stik z občinstvom.

Takrat ste se tudi družbeno angažirali, s pobudo Pet pred dvanajsto in Glasbo z balkonov, letos ste se znova oglasili z opozorilom pred prehitrim obsojanjem ruskih umetnikov. Zakaj je bilo treba povzdigniti glas?

Vsekakor obsojamo vsakršno agresijo, a ko pridemo do takšnih neumnosti, da se ne bi smelo igrati Čajkovskega ali Stravinskega, ne moremo več molčati. Ruska kultura je pomemben sestavni del svetovne kulture. Mi ne bomo nikogar izključevali. Žal nam je Ruski narodni orkester, ki smo ga imeli letos na programu, odpovedal, saj enostavno ni mogel pripotovati sem. Ob prvem možnem terminu ga bomo znova dali na program. Ker nikoli nisem dovolil kakršnega koli političnega vmešavanja v program Narodnega doma Maribor in tako nameravam delovati tudi v prihodnje.

Kakšen bo letos Festival Lent? Vztrajate pri vodilu ponujanja "nekaj za vsak okus"?

Seveda, ravno v tem smo drugačni od drugih. In tudi letos prinaša zanimiva imena. Občina sicer začenja z obnovo Lenta, zato ostajamo letos tam le v obnovljenem Sodnem stolpu in na združenem Večerovem in Jurčkovem odru pri Vodnem stolpu. Tudi Rotovški trg je razkopan, zato bo glavni oder na Trgu Leona Štuklja. Razmišljamo še, kako bi lahko izkoristili obnovljeni Vojašniški trg, bomo pa lahko znova v Mestnem parku, saj bo obnova promenade do takrat zaključena.

Posebnost Festivala Lent je bil plavajoči oder na Dravi. Se ga še vedno nadejate?

To je bilo krasno prizorišče, a ga žal zaradi odločitve občine ni več. Takšen oder smo imeli samo Bregenz in mi. Biti ob Dravi in gledati na vodo in staro mestno jedro, je bilo posebno doživetje. In to je tisto, kar pritegne ljudi. Mislim, da občinske oblasti razmišljajo o nekem drugem plavajočem odru v okviru obnove Lenta, in upam, da bomo nekoč v prihodnosti spet dobili tisti pravi plavajoči oder.

Vodstvo občine se zavzema za raztegnitev festivala na daljše časovno obdobje. Kako so se doslej obnesli ti "podaljški"?

Tudi letos imamo dogodke pred in po osrednjem delu festivala. Dogajanje začenjamo že čez nekaj dni z Operno nočjo na Glavnem trgu, konec avgusta pa med drugim načrtujemo nastop Damirja Urbana v Minoritski cerkvi ter septembra nastop več kot 30 violinistov pod vodstvom Bojana Cvetrežnika na osmih "otokih" na Glavnem trgu, s katerim bomo napovedali Festival Maribor.

Ustanovitelju gremo naproti, a treba se je zavedati, da vse to stane. Samo osrednji del festivala terja okoli milijon evrov, od ustanovitelja pa dobimo 200.000 evrov, zato se res od srca zahvaljujemo sponzorjem. Sicer nam je kljub težavam z vremenom še vsako leto uspelo ustrezno improvizirati, saj v vseh teh 30 letih nismo imeli na koncu niti enega evra minusa. Seveda bi bilo mnogo lažje, če bi imeli ustrezno infrastrukturo, da nam ne bi bilo treba vsega vedno znova na novo postavljati.

Vidite še kakšne prostorske dragulje v mestu, ki bi jih veljalo obrusiti?

V prvih načrtih za EPK je že bila izgradnja dovolj velike, eminentne koncertne dvorane ob Dravi, ki jo Maribor glede na število prebivalcev in vso svojo tradicijo nedvomno potrebuje. Dvorana Union propada in ima težave z vhodom, v SNG Maribor ni dovolj prostora in so težave z akustiko. K sreči letos dobimo dvigalo v Narodnem domu, da nam vsaj tu ne bo več treba ljudi v vozičkih nositi po stopnicah.

Kaj bi se pa dalo novega vnesti v programskem smislu?

O tem je zdaj težko govoriti, saj ne vemo, kako bo videti mesto po zaključku obnovitvenih projektov. Čakamo, da vidimo, kje se bomo lahko ustalili. Prav tako bi morali priti do neke stabilnejše osnovne podpore s strani ustanovitelja, da bomo lažje načrtovali dejavnosti.

Že 30 let ste zraven in letos kandidirate za nov petletni direktorski mandat, sedmi po vrsti. Ni morda čas za kakšno novo energijo?

Absolutno, predvsem mislim, da je čas za žensko energijo, a to ni odvisno od mene. Kolikor vem, se nihče drug ni prijavil na razpis. Ne vem, zakaj je tako. Želim si, da bi mi lahko določili nekega naslednika, na katerega bi lahko postopno prenesel svoja znanja in poznanstva ter se nato v miru poslovil. Ker to, kar počnem, je obrt. V zadnjih letih smo sicer že vnesli veliko nove energije v ekipo, saj se moji prvi sodelavci upokojujejo in smo zaposlili mlade ljudi, velikokrat iz nevladnega sektorja.