Zdenka Badovinac: V MSU bom samo en mandat, a lahko naredim malo prepiha

Kaj vas je v dobrih dveh mesecih, odkar ste zavzeli mesto direktorice Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu, najbolj neprijetno presenetilo in kaj najbolj navdušilo?

Najbolj sem bila neprijetno presenečena že prvi dan, ko sem prišla in je bil muzej prazen. Ni bilo nobene razstave, zbirka je bila podrta, kar se v muzejih, sploh tako velikih, zelo redko zgodi. Nikoli niso čisto prazni. Hkrati pa je bila to po svoje tudi najboljša izkušnja, ker sem kustosom predlagala, da ta problem takoj rešimo in naredimo razstavo, ki sploh ni bila v načrtu. V enem mesecu smo postavili razstavo Tužne pjesme rata. Zdi se mi, da so ljudje zelo odprti, pripravljeni delati in da moji kolegi v muzeju dobro poznajo fundus ter stvari lahko rešijo zelo hitro in fleksibilno.

Kaj pa lokacija?

Lokacijo sem poznala že od prej. To je manjša ovira, glede na to, da smo kulturo navajeni imeti v centru, hkrati pa je ravno to izziv, ker se mi zdi, da se sodobni muzeji zelo veliko povezujejo s svojim neposrednim okoljem. MSU je v Novem Zagrebu, ki je tako rekoč spalno naselje, kar pomeni, da so tu v neposredni bližini družine, pripadniki različnih generacij, različnih profilov, kar je zelo lep izziv za muzej. Nedavno smo imeli obisk aktivnejših članov soseščine, ki bi sodelovali pri programu.

S čim nameravate pritegniti ljudi? Če sem razumela prav, si želite, da bi MSU bolj opravljal vlogo muzeja, ne pa nekakšnega kulturnega doma, kjer bi bili tudi koncerti in drugi kulturni dogodki.

Ne, nasprotno, še bolj bi stopnjevala vlogo kulturnega doma, kar se mi zdi značilno za sodobne muzeje, hkrati pa bi se bilo treba še bolj osredotočiti na muzejske naloge. Ta muzej ima fantastičen arhiv in z vsem tem muzejskim materialom je treba delati in pripraviti novo zbirko, hkrati pa moramo delati tudi na ideji kulturnega doma. Tukaj imamo bar, aktivirati moramo tobogan, ki zdaj ne deluje, vsak dan imamo zelo kakovosten filmski program, in to je treba popularizirati. Poletni koncerti pa so bili tu priljubljeni že prej. Letos bomo imeli Pussy Riot, pride Vlado Kreslin ...

Naslednji teden bo MSU obiskala tudi skupina Irwin.

Da, pridejo v torek, 24. maja, prikazan pa bo film o NSK paviljonu v Benetkah leta 2017.

Koliko bo takšnega povezovanja s Slovenijo?

Ravnokar je bila tu tudi Jasmina Cibic, s katero smo se dogovorili za razstavo naslednje leto, zdaj delam na konceptu bolj regijsko zasnovane razstave, kjer bi imela velik prostor tudi slovenska umetnost. In verjetno bo še kaj.

Koliko se povezujete s tukajšnjimi Slovenci. Na primer z Ivico Buljanom, ravnateljem Drame v hrvaškem narodnem gledališču (HNK)?

Z Buljanom se voziva skupaj z BlaBlaCarom iz Ljubljane, ker nimava vozniškega izpita (smeh). Danes pa grem tudi na njegovo predstavo.

MSU prejema približno toliko sredstev, kot jih prejema Moderna galerija v Ljubljani, čeprav je muzej enkrat večji. Koliko vas to frustrira?

Navajena sem delati z Low Budget Utopia, kot sem poimenovala eno od svojih razstav. Mislim, da bo treba nujno dobiti denar tudi od drugod, drugače bo malo težko. Zdaj smo se že prijavili na evropski program v okviru konfederacije Internacionala, ki sem jo soustanovila v Ljubljani s sedmimi evropskimi muzeji in smo že 12. leto precej uspešni. Nekajkrat smo že dobili evropska sredstva in zdaj je zraven tudi MSU.

Koliko evropskih sredstev lahko dobite?

Odvisno, lahko se dobi nekaj sto tisoč evrov v razponu nekaj let. To bi bil najbolj uspešen cilj, ima pa tudi zelo pomembno simbolno težo, še zlasti ker gre za sodelovanje s podobnimi, zelo uspešnimi muzeji, v našem primeru Internacionale, kar pomeni tudi promocijo muzeja in hrvaške umetnosti.

Boste odkupovali tudi nova dela?

Da. Letošnji program je v glavnem zasnovala bivša direktorica Snježana Pintarić in s kustosi določila odkupe za letos, za drugo leto pa sem na vrsti že jaz.

Omenjali ste tudi, da bi sem lahko prišle večje zvezde. Mislite, da so zvezde nekaj, kar MSU potrebuje tudi zaradi večje prepoznavnosti? Ko so v Beogradu imeli veliko razstavo del Marine Abramović, so nanjo hodili tudi iz Slovenije.

O konkretnih imenih še ne bi govorila. Mislim, da je treba imeti kakovosten mednarodni program. Vprašanje je tudi, kaj so zvezde danes. Lahko pripeljemo nekoga, ki je zvezda, pa ljudje tega sploh ne bodo prepoznali. Vizualna umetnost ni rock ali film, kjer so zvezde prepoznavne širokim množicam. To je področje, ki je relativno nepopularno v smislu prepoznavnosti.

Ljudje iz zgodovine poznajo Picassa, iz sodobne umetnosti pa Marino in še koga in je konec. Mislim, da je pomembnejše zasnovati nekaj regijskega, kar je potem bolj mednarodno prepoznavno, kot da pripeljemo sem nekaj, kar je v svetu že znano. To je zanimivo za lokalno prebivalstvo, za muzej v nekem širšem pomenu pa ne pomeni nič. Nekateri novinarji iz Ljubljane so vedno gledali Zagreb, ko je imel neka velika imena iz zgodovine, vendar so bile to vedno neke cenejše različice razstav. Strokovnjaki bodo šli te iste ljudi gledat na kakovostnejše razstave v tujini. Gre za neke vrste površni prestiž, ki ga potem tudi v Sloveniji odobravajo in priznavajo bolj površni ljudje. Mene tovrstni program ne zanima. Mene zanima narediti nekaj inovativnega, kar ima mednarodno težo in lahko dvigne to institucijo na prepoznavno raven.

Ali se MSU lahko na hitro odzove na aktualno dogajanje?

Saj smo. Razstava o vojni Tužne pjesme rata je zelo hitra reakcija.

Kaj pa primer Mirele Čavajda, nosečnice z otrokom s tumorjem, ki ji na Hrvaškem niso hoteli opraviti splava?

Seveda, lahko bi reagirali tudi na to, ampak mislim, da so bile že dovolj močne demonstracije. Bi pa seveda lahko vedno še kaj naredili. Saj bomo, ko bo razstava, ki bo posvečena ženski problematiki, ampak te razstave res ne moremo narediti v enem tednu. Jo imamo pa v načrtu.

Kako zdaj, z malo časovnega zamika, gledate na to, kar se je dogajalo v Moderni galeriji?

V Moderni galeriji je prišlo do nekega prevrata. Oblast je uporabila svoje formalne možnosti, spremenili so ustanovitveni akt, kar ni bilo pravilno, in ga prilagodili svojemu kandidatu, ki je bolj ustrezal tisti politični opciji. Stroka je bila proti, enako uslužbenci Moderne galerije, ki so se pred kratkim večinsko oglasili z javnim pismom proti aktualnemu vodstvu, ki po njihovem mnenju uničuje to institucijo. Jaz sem odšla z neko žalostjo, saj sem v Moderno galerijo vendarle vložila velik del svojega življenja. Z nekaterimi ljudmi sem delala več kot 20 let in je bila to neka moja druga družina. Gledati vse to ni lahko. Sama pri teh letih tudi ne bi šla v tujino, če ne bi bila prisiljena.

Nekateri menijo, da mandati v kulturnih institucijah vseeno ne bi smeli biti predolgi, drugi spet, da direktorji ravno v dolgem časovnem obdobju lahko kaj naredijo.

To so po mojem mnenju neke napol dorečene ideje, ker sta en sam mandat ali dva zelo malo, saj ne moreš dosti narediti. Jaz bom tu samo en mandat in sem ljudem tudi rekla, da morajo že zdaj razmišljati, kako bo naprej. Teh par let se tako hitro obrne, da je enostavno nemogoče kaj narediti. Jaz tu lahko začnem in naredim malo prepiha ter se potem vidi, kako naprej, zakoličiti neko število mandatov pa je po mojem mnenju precej nepremišljeno, sploh v majhnih prostorih, kot je Slovenija, kjer je kadrov potencialnih direktorjev kulturnih inštitucij zelo malo.

Kam naj potem gredo ljudje, ki so dolgo v neki instituciji ter imajo kilometrino in mednarodne veze? Niti se ne znajo s spoštovanjem posloviti od teh ljudi niti jih ne znajo prestrukturirati kam drugam, skratka ljudje z izkušnjami ostanejo kar naenkrat neuporabni. Potem morajo iti v tujino, kar je za prostor, kot je Slovenija, škoda. Mislim, da je treba vzpostaviti takšne mehanizme in nadzor, da se direktorja, ki ne dela dobro, pač odstavi. V tujini so različne prakse, ponekod sploh ni mandatov.

Zakaj v MSU ne boste več od enega mandata?

Mislim, da sem že v teh letih, ko lahko razmišljam o oddihu. Ne še zdaj, nekaj let imam še vedno.

Slišala sem, da v Zagrebu živite kar v MSU, kjer imate svoj apartma?

Tu včasih prespim, ne živim tu. To je še ena od posebnosti MSU, da ima kar tri apartmaje za umetnike, ki tu delajo ali pridejo na obisk. Jaz tu prespim, ko apartma ni zaseden, in mi je to super, ker privarčujem na času.