Pussy Riot s pankovskim ritualom poguma v Ljubljani

No pasaran! in samorog, ki spodkopava avtokrate

Sloves feministične in protiputinistične skupine je na Metelkovo privabil množico ljudi, tako zveste obiskovalke in obiskovalce festivala Lezbična četrt, ki je slavno rusko zasedbo gostil, kot tiste, ki so za festival slišali prvič, a so tokrat, na njegovi osmi izvedbi, hoteli v živo uzreti ženske, ki so se javno uprle ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in seksističnim, homofobnim ter drugim zatiralnim vzvodom moči v domovini.

"Iskreno, sploh ne poznam njihove glasbe, a poznam njihov boj in sem tu, da jih podprem," pred koncertom pove Nika, ena izmed obiskovalk, dvigne pest v zrak in vzklikne No pasaran! Mnogi, ki se nahajajo v bližini, aktivistično geslo z enako vznesenostjo ponovijo kot nekakšen brezpriziven odmev. Ko nato pozneje članice zasedbe Pussy Riot to isto geslo vzkliknejo na odru, se odmev še krepi, plastenke piva vibrirajo in koža se naježi. "Kot da bi se znašel pred samorogom, ki resnično lahko s svojim rogom odžene avtokrate," mi vtise, ki jih v njem vzbudi zasedba, zaupa Luka, ki je Pussy Riot v živo videl že pred ljubljanskim performansom.

"Devica Marija, reši Rusijo Putina"

Njihova evropska turneja Riot Days temelji na istoimenski knjigi pričevanj Marije Aljohine, ene ustanovnih članic skupine, v kateri popisuje prestajanje zaporne kazni v delovnem taborišču v oddaljenem ruskem kraju sredi tovarn in tajge. Aljohina, Diana Burkot, Olga Borisova in Anton Ponomarev na odru poustvarijo tako glasbeni protest v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika leta 2012, Pankovsko molitev, v katerem prosijo Devico Marijo, naj Rusijo reši Putina, kot mesece prestajanja kazni, ki so sledili.

Performans, nekakšno zlitje koncerta, gledališke igre in video instalacije, se prične z zamudo, kot se za punkrock skupino spodobi. Med nagovorom njihovega producenta se pri šanku drenja predvsem ležernejši del občinstva, medtem ko preostali z bolj ali manj sokoljim očesom že prečesavajo množico in iščejo najboljše mesto za spremljanje koncerta. "Ko bi bila sedaj Mojzes in tale množica Rdeče morje," se zasmeji punca na moji levi, ki nato ne glede na nadnaravne sposobnosti že odločno zakoraka proti prvim vrstam.

Kakšne pol ure pozneje je najverjetneje malo do precej mokra, saj Borisova, nekdanja policistka, vse tiste, ki jih doseže, sunkovito poliva z vodo. Soparen majski večer, ljudje so navdušeni in hočejo še, a v ozadju dogajanja stoji Aljohina in si s hrbtom proti občinstvu zliva vodo na glavo. Asociacija je nenadna in presunljiva: waterboarding, oblika mučenja, ki simulira utapljanje. Približno minuta, ko nadnapisi v angleščini niso potrebni. Tako kot niso potrebni, ko članice proti koncu performansa, med komadom, ki poziva h koncu vojne v Ukrajini, vzklikajo "Buča, Buča, Buča".

Vsakdo je lahko Pussy Riot

Pankovski ritual, ki ga uprizarjajo, je živobarven in mnogozvočen ter ne dopušča niti malo prostora ali časa za skrivanje glave v pesek. Namesto plašnic so tu raznobarvne balaklave, ki predstavljajo zaščito a hkrati tudi inkluzivnost gibanja, saj vsakdo lahko postane in je Pussy Riot. Na začetku koncerta je Aljohina oblečena v belo obleko, ki spominja na poročno, tu sta še rdeča in črna barva, pa zvok saksofona in elektronike. Diana Burkot, še ena ustanovna članica zasedbe, vzneseno udarja po bobnih, če že ne, vsa osredotočena, skrbi za elektronske ritme. V nekem trenutku, ko se z balaklavami na glavi gibljejo po odru v lastnem, kaotičnem ritmu in opozarjajo na neznosne razmere v domovini, se prihodnost sveta brez poguma in upora v mojih očeh prelevi v vizijo pekla Hieronymusa Boscha. Vendar: No pasaran!

Visokooktanski performans vsebuje tudi zelo poetične odlomke, Aljohina, na primer, opisuje, kako je med transportom v zapor iz belega kombija opazovala mimoidoče. "Ko me izpustijo na prostost, bom pešec," pravi in pozove ljudi, naj ne spregledajo oseb v takšnih belih kombijih, naj se jih zavedajo, naj se za njih borijo. "V Rusiji je trenutno več kot 400 političnih zapornikov." Nadnapisi v angleščini, ki se izpisujejo v hitrem tempu performansa, so v takšnih trenutkih ključni za njegovo razumevanje.

"Vendar pa je kar dilema, ali bi jih bral, ali ni preprosto morda tu in tam bolje, da jih malo ne spremljaš in se posvetiš izključno nastopajočim," se sprašuje Ela, ki po koncertu vztrajno čaka v vrsti, da bi kupila majico Pussy Riot. Izkupiček od prodaje bo med drugim namenjen bolnišnici za otroke v Kijevu, Aljohina in Borisova pa občinstvo še pozoveta, naj s pomočjo kode QR donirajo za pomoč Ukrajini. Poleg majic so na voljo, seveda, tudi balaklave. Po koncertu, ko se sprehajam po Metelkovi, uzrem gručo ljudi, ki jih že ima poveznjene na glave.

V dobi cinizma kot oblike obrambnega mehanizma, in kjer se aktivizmi soočajo z dvoreznim mečem komercializacije, je pankovski način življenja ogrožena žival, zato ga skoraj več ne prepoznamo, ko se utelesi pred nami. Ali pa vanj preprosto več ne verjamemo. A Pussy Riot predstavljajo samoroga, ki resnično obstaja. Vsak je lahko Pussy Riot, pravijo, vsak se lahko bori za svobodo vsak dan. In če se ne, svobode ni.