Turški pisatelj Orhan Pamuk praznuje 70 let

Švedska akademija je v utemeljitvi Nobelove nagrade med drugim zapisala, da je Pamuk "v iskanju melanholične duše svojega rojstnega mesta Istanbula iznašel nove simbole za spopad in preplet kultur".

Pamuk se je rodil leta 1952 v premožni družini v Istanbulu. Izobraževal se je na ameriški visoki šoli Robert College v Istanbulu, zatem je nekaj let obiskoval predavanja iz arhitekture na Istanbulski tehnični univerzi. Leta 1974 se je odločil za pisateljevanje. Diplomiral je leta 1977 na Inštitutu za novinarstvo na Univerzi v Istanbulu, v letih 1985-1988 se je dodatno izobraževal na Kolumbijski univerzi v New Yorku.

Njegov prvi roman Karanlik ve Isik (Tema in svetloba) je bil soprejemnik nagrade Milliyet Press Novel Contest (1979). Z Belo trdnjavo (1985) se je v Turčiji tedaj že dodobra uveljavljeni pisatelj vpisal v mednarodno bralsko zavest. Leta 1990 je zanjo prejel neodvisno nagrado za tuje leposlovje (Independent Award for Foreign Fiction). Nagrado je ustanovil britanski časopis The Independent, namenjena je bila sodobnemu prevodnemu leposlovju v Združenem kraljestvu.

Sledili so romani Črna knjiga (1990), Yeni Hayat (Novo življenje, 1995), Ime mi je rdeča (2000), Sneg (2002) in Muzej nedolžnosti (2008). Pamuk je tudi avtor knjige esejev Öteki Renkler (Druge barve, 1999) in avtobiografskega dela Istanbul - Spomini mesta.

Njegove knjige so prevedene v več kot 40 jezikov. V slovenščino so prevedene Ime mi je Rdeča, Rdečelaska, Črna knjiga, Tiha hiša, Sneg, Muzej nedolžnosti, Bela trdnjava in Istanbul - Spomini mesta.

Pamuka cenijo tako kritiki kot bralci. S svojimi tekočimi, napetimi zgodbami nagovarja široko občinstvo. Kompleksno turško izkušnjo izpisuje v zahodnim bralcem domači govorici postmodernistične estetike, je mogoče prebrati na spletni strani emka.si.

V Turčiji uživa ugled pomembnega komentatorja družbenih tem, čeprav se ima sam za "čistega" pisatelja, ki pa se pogosto oglaša v medijih, zlasti glede kurdskega vprašanja, svobode izražanja - med prvimi je podprl Salmana Rushdieja, ko ga je zaradi Satanskih stihov doletela znamenita fatva - in, kar je najbolj razvpit primer, glede armenskega genocida, zaradi česar mu je celo grozil sodni proces.

O pisanju je Pamuk nekoč povedal: "Ko govorim o pisanju, tisto, kar mi najprej pride na misel, ni roman, pesem ali literarno izročilo, ampak človek, ki se zapre v sobo, sede k mizi in se v samoti obrne navznoter... Pisati pomeni ta notranji pogled spreminjati v besede, preučevati svet, v katerega prestopi ta človek, potem ko se umakne vase, početi to potrpežljivo, trmasto in z veseljem."

In še: "Pisateljeva skrivnost ni navdih - za tega ni nikoli jasno, od kod prihaja - ampak njegova trma, njegova potrpežljivost. Za tisti čudoviti turški pregovor - izkopati vodnjak s šivanko - se mi zdi, da je nastal z mislijo na pisatelje," so Pamukove besede navedli na spletni strani emka.si.