Mineva deset let od smrti intimističnega pesnika Ivana Minattija

Zlobec je o Minattiju spregovoril na njegovem pogrebu. Kot je dejal, je bil Minatti kot pesnik in človek "poln muk, a še vedno zmožen dialoga". Prav želja po dialogu ter misel, "da je življenje lepo, tudi ko je muka", sta po Zlobčevih besedah dve ključni sporočili, ki nam jih je zapustil.

Med številnimi Minattijevimi mislimi je Zlobec kot bolj znano sintagmo omenil "prisluškujem tišini v sebi". Ta misel se morda sprva zdi paradoksalna, pa vendar v sebi nosi globoko človeško etično držo, je razmišljal Zlobec. "Šele ko je pesnik prehodil to pot, je začel iskati pot dialoga z drugim, kar nakazuje tudi njegov krik v pesmi Nekoga moraš imeti rad," je pojasnil.

Minatti je bil eden izmed prelomnih slovenskih pesnikov 20. stoletja, ki je zoper kolektivistično estetiko, ki se je uveljavila po drugi svetovni vojni, nastopil z osebnim pesniškim glasom, pa je menil pisatelj Boris A. Novak. Minatti je znotraj literarnega gibanja intimizma ustvaril nekaj najbolj izrazitih osebno obarvanih pesmi, ki so izrazile tudi življenjsko občutje mnogih ljudi. Minattijeva lirika je tako opravljala najvišjo možno vlogo, ki jo poezija lahko opravlja, to je, da izrazi način počutja posameznika. Zato po mnenju Borisa A. Novaka tudi ni naključje, da se z njegovo liriko poistovetijo mnogi, ki sicer zelo redko posegajo po poeziji.

Minatti, rojen 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah, se je po končani osnovni šoli vpisal v gimnazijo v Ljubljani. Po maturi je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po demobilizaciji leta 1946 študija medicine ni nadaljeval, temveč se je vpisal na slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in leta 1952 diplomiral.

Svojo pesniško pot začel z zbirko S poti iz leta 1947, s katero je upesnjeval čas NOB, najbolj znan pa je bil po pesmi in zbirki Nekoga moraš imeti rad iz leta 1963. Kot predstavnik intimistične, rahločutne, nežne poezije je s pesmijo razkrival stiske sodobnega človeka, njegovo resignacijo in melanholijo.

Med pesniškimi zbirkami sta še S poti (1947) in Pa bo pomlad prišla (1955), objavljenih pa je bilo tudi več zbirk z dodatki novih pesmi, denimo Bolečina nedoživetega (1964, 1970, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1971, 1977, 1980, 2001) in Prisluškujem tišini v sebi (1984).

Zaposlen je bil kot urednik pri Mladinski knjigi, kjer je urejal knjižna dela in revije. Med drugim je leta 1952 zasnoval zbirko Sinji galeb, ki velja za najstarejšo zbirko za mlade bralce.

Veliko je tudi prevajal iz češčine, turščine, albanščine, ruščine in francoščine. Med drugim je v slovenščino prevedel znamenitega Malega princa Antoina de Saint-Exuperyja. "Zaradi svojega dojemanja sveta z neizrekljivo čutečim srcem to ni naključje," je nekoč zapisal Milček Komelj.

Za svoje delo je Minatti prejel vrsto nagrad, med drugim obe Prešernovi in Sovretovo. Leta 1987 je postal dopisni, leta 1991 pa redni član SAZU.

Pri Mladinski knjigi so slabo leto dni po pesnikovi smrti izdali antologijo Nekoga moraš imeti rad.