Joelle Taylor za STA: Lezbični bar je radikalen, čaroben prostor, ki pomaga rasti

Joelle Taylor je pesnica, dramatičarka, pisateljica, aktivistka in ustanoviteljica nacionalnega prvenstva v slamovski poeziji za mlade SLAMbassadors. Za svojo pesniško zbirko C+nto & Othered Poems (2021) je prejela lanskoletno nagrado T. S. Eliot. Zbirka prepleta zgodbe štirih butch lezbijk, likov, ki temeljijo na resničnih osebah, ter v ospredje postavi lezbično protikulturo poznih 80. in zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja. To je knjiga za vse in hkrati slavljenje butch lezbijk, pravi avtorica ter dodaja, da je njeno občinstvo raznoliko.

Trenutno pripravlja gledališko igro, ki temelji na zbirki. Fiktivni lezbični bar Maryville, ki se pojavlja v pesmih, bo na odru znotraj snežne krogle, kar je med drugim poklon pokojnemu prijatelju, zbiratelju snežnih krogel, ki je umrl zaradi Aidsa. Vitrine in snežne krogle, ki se pojavljajo tudi v pesmih, predstavljajo ohranjanje spomina, prizori znotraj njih so postavljeni na ogled, ohranjeni v svoji večni obliki. V nujnih primerih razbijte steklo ter se oprite na moč lezbične zgodovine, doda Joelle Taylor, ki je v Ljubljani v petek zvečer nastopila s performansom.

Kaj je nagrada T. S. Eliot pomenila za vas in lezbično skupnost in ali kdaj pomislite, da so takšni napredki dandanes malo pozni?

Marsikaj se zdi prepozno že zelo dolgo časa in ko je tako, poskusimo znova, nikoli pa ne obupamo. Po pogovorih z drugimi butch lezbijkami po vsem svetu sem začutila, da je to postal naš grb. V resnici ne gre za knjigo ampak za nas, za naše skupno praznovanje tega, kar smo. Kar je resnično pomembno, je, da je to, kar smo, dovolj. Tako da menim, da ni bilo prepozno in da je bila žirija zelo, zelo pogumna. Sama prihajam iz okolja, ki je potisnjen na obrobje, sem pripadnica delavskega razreda, ki večinoma ustvarja na področju slamovske poezije, kar je sicer poezija, a pogosto marginalizirana. To je bilo prvo tveganje, ki ga je žirija sprejela. A že sama knjiga je po svoje tako nišna, saj govori o butch lezbijkah. To je to. Pika. Celotna zgodba. Pred razglasitvijo zmagovalca sem prejela ogromno izrazov podpore od drugih lezbijk, širše LGBT+ skupnosti in ustvarjalcev slamovske poezije, vključno z mladimi, s katerimi sem sodelovala v zadnjih dvajsetih letih. Vsi so se združili v tej podpori in počutila sem se kot konj, ki ga bodrijo pred ciljno črto. Izbor za nagrado T.S. Eliot traja več mesecev, medtem pa vsi stavijo nate. Bilo je neverjetno. Želim si samo, da ne bi toliko jokala, ko sem zmagala, ker so fotografije zanič.

V zbirki se z nostalgijo zazirate v pretekli čas, ko je bila v Londonu še kopica lezbičnih barov. Sedaj je samo eden.

Mlajše lezbijke nam zavidajo, ker pogrešajo čas, ki ga same niso doživele. Ko potujem po svetu, je povsod enako: vse se hočemo znova srečevati in ponovno odpreti bare, odpreti radikalne prostore. Ne gre samo za alkohol in seks, ampak, ali ni super imeti prostore, kjer to lahko počnemo. Ko ljudje govorijo o varnih prostorih, si nas predstavljajo, kako hodimo okoli, zavite v vate. Ampak včasih hočemo preprosto v miru seksati. Tako se jaz počutim varno. Zame in za vse butch lezbijke moje generacije so bila vrata lezbičnih barov portal. Zunaj njih smo bile grde, nevredne ljubezni in v izgnanstvu. Znotraj teh barov pa smo bile čedne, znotraj njih smo pripadale. Lezbični bari so radikalni prostori, ker se izmaknejo moškemu pogledu. So prostori prijateljstev in skupnosti, vendar tudi politike, ki je tam resnično predebatirana. To niso univerze, to so bari, mešanica delavskega in srednjega razreda ter akademskih krogov. Skupaj pridemo do zaključkov in seveda se tudi prepiramo. Lezbijke smo olimpijke v prepiranju. Ker se zavedamo vseh različnih posledic vsega, kar izrečemo, in vseh razlik med nami. Tudi ko smo zelo jezne, se pogovorimo in razčistimo zadeve. Ti prostori se morajo vrniti, da bodo služili kot politično središče in središče skupnosti, tudi za tiste, ki so se ravnokar razkrile in lahko tako v svojem tempu raziščejo sebe. To so čarobni prostori, ki ljudem pomagajo rasti. Medtem pa družabna omrežja povzdigujejo razlike in spodbujajo prepire, ki ne vodijo nikamor. Ne verjamem, da bi se zaskrbljujoče situacije, ki se tam dogajajo, zgodile v realnih prostorih.

V zadnjih letih se v javnosti pogosto slišijo argumenti, da so LGBT+ bari nekakšna getoizacija ali da jih skupnost več ne potrebuje.

Fantastično je, da imamo prostore, kjer smo vsi skupaj. Vendar ljudje nikoli ne bi predlagali temnopoltim, naj nimajo lastnih prostorov. Ko sem kot belka vstopila v te prostore, se je energija spremenila, ljudje tam so se zavedali moje prisotnosti in se niso več obnašali popolnoma tako, kot bi se, če me ne bi bilo. Med hojo nas lahko zmoti že samo en beli kamenček v čevlju. V preteklosti nas zavedanje tega ni ogrožalo. Ideja, da lezbijke nočemo moških v naših prostorih, ker se jih bojimo, je smešna in je del mizoginije in agende deseksualizacije lezbijk.

Zbirka slavi moč skupnosti in ljubezen med ženskami, popisuje občutek pripadanja, hkrati pa vsebuje tudi pesmi, ki se ne izognejo brutalnosti nasilja nad lezbijkami, posebej nad butch lezbijkami, institucionaliziranega nasilja nad celotno LGBT+ skupnostjo, nečloveških zakonov v preteklosti in sedanjosti. Je bilo pisanje teh delov katarzično ali travmatično?

Med 40. in 60. leti prejšnjega stoletja je policija v New Yorku aretirala butch lezbijke, ki so nosile manj kot tri kose tradicionalnih ženskih oblačil. Pogosto so jih slekli v javnosti. Že samo branje o tem je bilo boleče. Predstavljala sem si to ponižanje. Ob branju o "korektivnih posilstvih" in umorih butch lezbijk v Čilu ali v Južni Afriki, kjer takšni zločini dosegajo endemične razsežnosti, me je spreletaval srh. Moj čustven odziv na takšne stvari pa je tudi bes. Dobro sem se počutila, ko sem vse to zapisala. Kar je najbolj žalostno, je, da je ljudem ob tem vseeno. Zakaj to ni prioriteta za LGBT+ organizacije? Zato ker so žrtve ženske. Mislim, da nismo tako varne globalno, kot mislimo, da smo. Čečenija je dobesedno pet ur od mojih domačih vrat. Vse je zelo blizu, svet je blizu.

Proti koncu knjige zapišete, da hočete napisati knjigo, v kateri živite, zgodbo, kjer je punca na koncu s punco in je lahko to, kar je. Bralko ali bralca pozovete, naj pripoveduje zgodbe in jih udejanji. Ali verjamete, da ima pripovedovanje zgodb moč, da lahko pomaga spremeniti svet na bolje?

Ideje so zgodbe. Ideologije so nizi zgodb. To vidimo, ko opazujemo revizionizme skozi zgodovino. Kdo pripoveduje zgodbo o tej vojni, kdo je povedal zgodbo te bitke in kakšne so njihove koristi. Zgodbe so bistvene, so način, kako odkrivamo človeštvo, kako se naučimo razumeti drug drugega, lahko pa so tudi način, kako drug drugega nadzorujemo. Vsi pripovedujemo zgodbe in vedno ko jih, ustvarjamo mitologijo. Sama seveda vidim pripovedništvo kot nekaj čarobnega, kjer je resnica pomembna in ne relativna. Moramo ohraniti prve zgodbe, naše arhive, pričevanja. Knjige bi morale biti kdaj ogledala. V večini knjig se ne vidim, resnično dober občutek pa je, ko odpreš knjigo in prepoznaš obraze.

V predgovoru knjige C+nto omenite, da ste se pred pisanjem podali v arhive in intervjuvali mnoge druge lezbijke vaše generacije. Kako je to potekalo in kakšen vpliv je imelo na pisanje?

Pandemija je zaznamovala proces raziskovanja, tako da sem se posluževala predvsem spletnih arhivov, mi je pa uspelo priti v londonski inštitut Bishopsgate, največje skladišče LGBT zgodovine. Med branjem sem se nato večkrat spomnila tam zabeleženih dogodkov. Stopila sem v stik z britansko mrežo lezbičnih skupnosti, pogovarjala sem se s svojimi prijateljicami, vendar sem še največ vprašanj postavila sama sebi. Pandemija me je prisila, da obmirujem in se osredotočim na spomine ter najdem način, kako jih ubesediti, kako ubesediti žalovanje ob izgubi prijateljic, ki niso bile le ljudje, bile so tudi nosilke idej. Hkrati sem hotela razmisliti in ubesediti, kako butch lezbijke pogosto umremo same, saj smo nekakšne samotarke.

Skozi celotno zbirko se določene besede ponavljajo, vsakič bolj presunljive, obdane z novo pomensko plastjo. Beseda, ki ima nekakšno glavno vlogo, je telo, žensko telo. Ste vedeli, da bo tako v ospredju že pred pisanjem zbirke ali se je to razvilo sproti? In kakšni so bili odzivi na to, telo je namreč lahko, kot sami zapišete, minsko polje?

Telo je v resnici pričelo proces pisanja knjige. Dobila sem naročilo, da naj napišem pesem o protestih. Kar je sledilo, je bil niz pesmi o mojem telesu, stvareh, ki so se mu pripetile, originalni C+nto. Kasneje sem nekoliko spremenjeno različico prebrala pred navdušenim občinstvom in založniki so me prosili, naj to idejo nadgradim. Odločila sem se, da se osredotočim ne le na svoje telo, ampak na telo vseh nas in politiko telesa. Odzivi v skupnosti pa so bili presenetljivo dobri. Mislila sem, da me bodo odpeljali ven in pribili na hashtage, a vsak od nas ima telo. Ne poznam ženske, kaj šele lezbijke, ki ne bi imela vsaj malo disforije zaradi ponotranjene mizoginije. Za ženske, za lezbijke je telo prizorišče našega zatiranja. Telo mora biti torej kraj, kjer se revolucija prične.

Gibljete se tako v literarnih krogih kot na sceni slamovske poezije, ki je pravzaprav poezija. Je elitistično nestrinjanje s tem prisotno v literarni sferi, ga občutite?

Ne moremo govoriti o poeziji, ne da bi govorili o razrednem sistemu. Govorjena beseda je bila pred poezijo, govorimo, preden pišemo, in delavski razred dolgo, dolgo časa ni pisal. Poezija je tako postala domena višjega srednjega sloja, pogosto moških in skoraj brez izjeme belcev, ki ti govorijo, kako naj bi se pesem obnašala na papirju. Bilo je ogromno poskusov diskreditacije ali apropriacije slamovske skupnosti. Vodilni literarni krogi v Združenem kraljestvu te z veliko težavo sprejmejo kot pravo avtorico, če nastopate v živo. V Združenih državah Amerike s tem nimajo težav, doma pa sem že slišala, da če ne bi bilo razrednega sistema, bi veljala za veliko boljšo avtorico. Zato nočem več početi reči, ki se ljudem zdijo sprejemljivejše zame, poučevati ali voditi delavnic, sedaj hočem samo še pisati in nastopati do konca življenja.