Pri Mladinski knjigi tudi življenjska zgodba Marte Paulin Schmidt - Brine

Kot so zapisali pri Mladinski knjigi, Marto Paulin Schmidt (1911-2002), plesno umetnico, koreografinjo in pedagoginjo, mnogi poznajo po imenu, ki si ga je izmislila prav ona - Brina. To je bilo njeno partizansko ime in podoba partizanke Brine, članice znamenite kulturniške skupine 14. divizije, je nedvomno prevpila podobo predvojne Marte kot izjemno obetavne in nadarjene plesalke modernega plesa.

V knjigi je Malina Schmidt Snoj, kot so zapisali pri založbi, "z bravuroznim prepletom osebnih in zgodovinskih silnic izrisala usodo ženske, ki se močno vtiskuje v slovenski kulturni prostor in sčasoma postaja legendarna". Urednica Nela Malečkar je na današnji predstavitvi podarila, da je knjiga pomembna za slovensko politično in kulturno zgodovino. To, da jo je pisala hči Marte Paulin Schmidt, ji daje poseben ton.

Malina Schmidt Snoj je povedala, da se ji je ideja za knjigo porodila ob natančnejšem pregledovanju materine zapuščine, v kateri so bili tudi njeni zapisi in fotografije. Ko je skušala gradivo urediti, je ugotovila, da je še veliko tega, česar ne ve, zato se je podala v arhive ter navezale stike z redkimi še živečimi materinimi znanci.

Zgodbo je podala kronološko kronološko. Na predstavitvi je obudila spomin na nekatere dogodke iz materinega življenja, kot je njen samostojni nastop tik pred vojno, ki je bil, kot zapiše v knjigi, "tedaj - in verjetno vse do konca življenja - vrh njene samoizpolnitve" ter pohod 14. divizije iz Bele krajine na Štajersko, na katerem so materi zmrznili prsti na nogah, zaradi česar po vojni ni več mogla plesati in se je posvetila pedagoškemu delu in koreografiranju.

Tomaž Grušovnik se je pisanja o teorijah zarot, kot je povedal, lotil, ker so te teorije same po sebi zanimive. Že nekaj let ga je k premisleku izzivalo dejstvo, da v času satelitov in mednarodne vesoljske postaje nekateri verjamejo v ravno Zemljo, po drugi strani imamo opraviti tudi s skepticizmom glede obstoja podnebnih sprememb. In bolj ko je premišljeval o teh spoznavnih pojavih, bolj se mu je kazalo, da imajo strukturo, ki je v nekih točkah sorodna filozofskemu skepticizmu.

Poleg tega je ugotovil, da so lahko premisleki o teorijah zarot dober način, kako uporabiti filozofijo za mišljenje nečesa, kar je zelo praktično prisotno v našem življenju. S tem lahko potrdi filozofijo kot uporaben pripomoček, ki nam pomaga razložiti svet ter pojasniti stvari, kot je verjetje v ravno Zemljo, in hkrati pokaže, da je filozofski premislek nekaj, kar lahko živimo.

Po besedah urednice Nele Malečkar se je teme lotil ne le na racionalni in filozofski ampak tudi na čutni ravni, z empatijo do vernikov v teorijo zarote. Kot je pojasnil Grušovnik, nikakor ne želi obsojati teoretikov zarot oz. konspiracistov, da so nespametni. Meni namreč, da je verjetje v teorije zarot posledica naše psihološke ali spoznavne zasnove.

Teoretik zarot si po Grušovnikovih besedah želi zagotovilo, da ima nekdo naš svet pod nadzorom. Teorije zarot so v resnici tolažba pred hujšo resničnostjo, to pa je, da sveta nima nihče pod nadzorom, da svet drvi neznano ter da ga skušamo nekoliko usmerjati z znanostjo, kar pa nikoli ni stoodstotno. V zadnjem delu knjige je tudi zbral "nekaj vidnejših kandidatk za teorijo zarote".