Tomaž Horvat za STA: Grossmannov festival je dokaz, da je nemogoče lahko mogoče

Kako je prišlo do ideje za festival fantastike v Prlekiji in kako ste gradili filmsko skupnost? Kakšni so bili izzivi?

Festival smo ustanovili leta 2005 na 100. obletnico nastanka prvih slovenskih filmskih zapisov, ki jih je v Ljutomeru posnel Karol Grossmann. Ker smo že od nekdaj ljubitelji tovrstnih filmov, drugi žanri sploh niso prišli v poštev. Poleg tega je na tem področju zijala ogromna luknja. A težava je bila, da nismo imeli prav nobenih izkušenj in kontaktov s filmsko industrijo. Prvi, ki nas je uvedel v ta svet, je bil pokojni Silvan Furlan, legendarni direktor Slovenske kinoteke, ki pa žal ni dočakal naše prve edicije. Še največ pomoči smo v teh zgodnjih letih dobili od režiserja Francija Slaka, ki nas je prav tako mnogo prezgodaj zapustil. Po njem smo poimenovali eno izmed nagrad - Slakovi hudi mački za najboljši kratki film.

Skozi vsa ta učna leta organizacije filmskega festivala nas je vedno spremljala nora ambicioznost. Žanrski film je pri nas na splošno zelo zapostavljen, poleg tega smo festival situirali v majhnem in odročnem Ljutomeru, kar je pomenilo, da moramo biti toliko bolj glasni in izvirni, da nas opazijo. Zato smo že od začetka ciljali na kar največja filmska imena in filme, obiskovali Cannes in druge festivale ter tako pridobivali kontakte. Vse to na lastne stroške, seveda. Ni je bilo žrtve, ki je ne bi bili pripravljeni plačati za festival. Res smo bili predani in trmasti.

Kmalu se je to obrestovalo. K nam so začela prihajati pomembna filmska imena, kot sta Roger Corman in Christopher Lee, festival je dobil prepoznavnost tako doma kot v tujini, kar nas je spodbudilo v nove izzive. Širitev prizorišč, širitev v druga mesta, organizacija zombi parade, tekmovanje vin, itn. A vseskozi smo najbolj ponosni na srž festivala - na filmski program, za katerega se najbolj potrudimo vsako leto.

Upam si reči, da smo žanrski film trdno zasidrali na slovenski filmski zemljevid in dokazali, da obstaja občinstvo za tovrstne filme. In to zelo zvesto. Upamo, da bo temu v bodoče sledila tudi slovenska filmska produkcija. Seveda se zavedamo, da so tovrstni filmi izjemno dragi, še posebej za tako majhno okolje, kot je naše. A trma in drznost, s katero smo vzpostavili festival, kot je naš v Ljutomeru in Ormožu, dokazuje, da so nemogoče stvari lahko mogoče.

Zakaj ste dodali Ormož, morda zaradi razpoložljive infrastrukture?

Za izpeljavo takega festivala je v obeh mestih veliko premalo infrastrukture. Zavedati se morate, da je ogromna razlika med organizacijo tako kompleksnega dogodka v večjem mestu, z vso ustrezno tehnično, turistično in prometno infrastrukturo, ali v majhnem kraju sredi vinorodnih gričev Prlekije, čeprav se to nemara sliši romantično. S širitvijo v Ormož in dodatkom dveh dnevov festivala smo pridobili možnost izvedbe razširjenega programa in si povečali občinstvo. A to je le začasna rešitev, če hočemo vzdrževati in nadgrajevati festival.

Kako je festival potekal v zadnjih dveh letih, ko je bila epidemija?

Z napornim sledenjem epidemioloških omejitev, z manj gosti, manj spremljevalnega programa, tudi manj občinstva. Kljub vsemu smo filmski program obdržali na visoki ravni.

Kako izbirate program in goste?

Imamo kar dober pregled nad novo žanrsko produkcijo, z ekipo pregledamo nekaj sto filmov vsako leto, med katerimi izberemo najboljše. Sodobna tehnologija je ta proces močno olajšala. Vključno s programskimi zoom sestanki. Na podlagi te selekcije nato vabimo filmske goste, ki jih nimamo več težav zvabiti sem. Članstvo v najpomembnejši festivalski mreži Melies International Festivals Federation vsekakor pomaga. A še veliko bolj sloves izjemne gostoljubnosti festivala in naših krajev, ki je naši tuji gostje niso vajeni. Dobra beseda v teh krogih pa se izjemno hitro širi. Kolikor mi je znano, se je tudi letošnji gost Robert Englund pred potrditvijo svojega obiska najprej posvetoval pri enem od naših gostov izpred skoraj deset let.

Kaj bi rekli o letošnjem programu?

Naš cilj vsako leto je predstaviti žanrsko in geografsko pester filmski program, ki ga sicer ne morete ujeti v redni domači filmski ponudbi. Letos bomo tako predstavili več kot 20 novih celovečernih filmov iz 13 držav, nekatere od teh bodo spremljali tudi njihovi avtorji. Posebej se bomo poklonili tudi 100. obletnici filma Nosferatu, ki ga bo z živo klavirsko glasbo pospremil znani slovenski skladatelj Mitja Reichenberg. Prikazali bomo tudi krajšo retrospektivo južnokorejskega grozljivega filma, ogromno kratkih filmov ter glasbenih dokumentarcev.

Osrednja retrospektiva bo posvečena osrednjima gostoma, in sicer igralcu Robertu Englundu, znanem po liku Freddyja Kruegerja iz Nočne more v ulici Brestov, ter Jacku Sholderju, režiserju drugega dela iz te franšize. Na sporedu je tudi nekaj kultnih filmov iz 80. let, ki so zaznamovali naše otroštvo. Poleg tega nas čaka še bogat strokovni program v obliki delavnic in predavanj ter spremljevalni zabavni del festivala, ki bo vključeval glasbene nastope, degustacije, ponudbo lokalne kuhinje ter seveda našo tradicionalno zombi parado, ki jo bo letos predvodil Pihalni orkester Ljutomer, ki slavi 100-letnico obstoja.

Morda kakšna beseda o pločniku slavnih?

Projekt Prleški pločnik slavnih je zasnovalo naše društvo in zanj pridobilo sofinanciranje evropskega sklada za regionalni razvoj ter ministrstva za gospodarstvo. Osnovna ideja je s stilskimi ploščami na Glavnem trgu v Ljutomeru trajno obeležiti vsa slavna filmska imena, ki so obiskala mesto, začenši z enim največjih sploh - Fritzem Langom, ki je leta 1915 nekaj mesecev živel pri Grossmannovih, prek preteklih festivalskih gostov, kot so Roger Corman, Christopher Lee, Franco Nero, Udo Kier in Menahem Golan, do Roberta Englunda, ki bo kot prvi osebno odkril svojo ploščo. Zaenkrat bo teh stiliziranih plošč, ki jih je zasnoval arhitekt Gregor Reichenberg, izdelalo pa Kamnoseštvo Ozmec, enajst, ki pa se bodo predvidoma v naslednjih letih še množile z novimi slavnimi imeni. Opremljene bodo tudi s tehnologijo obogatene resničnosti, ki bo dodatno predstavljala njihove kariere ter bivanje v Prlekiji.

Kako se v festival vključuje vinski program? Koliko je ta del pripomogel k njegovi prepoznavnosti?

Ker je Prlekija znana po svojih vinih in prelepem vinogradnem okolišu, odločitev za ta dodatek festivalu ni bila težka. Filmski program tako spremljajo tudi vinske degustacije in predstavitve sodelujočih vin. Filmska in vinska kultura gresta skupaj, zakaj ne bi to izkoristili. Čeprav so nam doma velikokrat očitali, da smo zaradi tega neresen festival, preveč turistični in podobno, so predvsem v tujini to dobro sprejeli. S pametnim vložkom in nadgradnjo tega dela festivala bi lahko to sčasoma imelo konkretne gospodarske in turistične posledice za naš kraj. A to je zgodba za drugo priložnost...