Sto let slepote Romana Rozine pisateljev pogled na Zasavje

"Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile - tudi zato, ker jih Rozina zna videti," je o romanu zapisala kresnikova žirija.

Rozina od druge polovice 90. let naprej publicistično popisuje zasavsko sedanjost in preteklost, napisal je že približno 30 tovrstnih del. Roman Sto let slepote pa je v nocojšnjem pogovoru opisal kot "njegov pogled na Zasavje, odgovor na to, kakšno misli, da je bilo". "Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje," je povedal.

Kot je izpostavila novinarka Ksenija Horvat, ki se je pogovarjala s pisateljem, je Rozina v romanu Zasavje popisal z zelo različnih zornih kotov. Rozina je ob tem dodal, da je roman v osnovi vendarle rodbinska kronika, ki jo je postavil v dinamično 20. stoletje in rudarski kraj ravno zaradi tega, ker je premog povzročil gigantsko rast v vseh pogledih.

Ko je začel ustvarjati roman, je sliko o tem, kakšno je bilo nekoč Zasavje, imel, je povedal Rozina. A nato je sledila kopica drugih raziskav, denimo kaj se je dogajalo učiteljicam, ki so postale matere. "Razvoj zgodbe te pripelje do kopice dilem, na katere je treba verodostojno odgovoriti," je povedal pisatelj in dodal, da se mu zdi, da stvarne napake, tudi če jih skoraj nihče ne opazi, zmanjšujejo vrednost dela.

Član družine Knap je tudi od rojstva slepi Matija. Kot je povedal Rozina, Matija deluje kot "zbir aktivnosti, ki se dogajajo okoli njega", medtem ko so njegovi bratje in sestre nosilci nekih družbenih silnic, ki so bile zelo izrazite v 20. stoletju.

Kot je še povedal Rozina, je bila zanj glavna pripoved, kot eno od značilnosti romana pa je izpostavil, da je gradil na fragmentih, drobcih, ki niso velika zgodovina, so pa človeško pomembni. Poleg tega je v romanu veliko ponovitev, saj je želel preveriti podobne situacije v različnih časovnih plasteh.

Sogovornico je med drugim zanimalo tudi, koliko so zgodbe, ki jih Rozina opisuje v svojem romanu, danes še žive med Zasavci. Po pisateljevih besedah jih morda kak star rudar še razlaga svojim vnukom, so pa zdaj to že skoraj pravljični svetovi.

Na vprašanje, kako je prišlo do natisa romana pri Mladinski knjigi, je Rozina pojasnil, da je, ko je imel roman napisan, iskal založbo, ki bi ga natisnila. Ravno takrat je sodeloval pri nastajanju knjige Slike in zgodbe, za katero je slikarka Ejti Štih k sodelovanju povabila več slovenskih in bolivijskih piscev, urejala pa jo je Nela Malečkar. Poslal ji je rokopis, ki je bil zelo dobro sprejet.

Nela Malečkar je povedala, da je roman brala z občudovanjem ter da je te mikrozgodbe, čeprav se dogajajo v Zasavju, mogoče prenesti v univerzalen svet. Kot posebno kvaliteto romana je izpostavila, "da je marsikaj med vrsticami, to je pa tudi značilno za najboljše pisatelje".

Kot je še povedala Ksenija Horvat, bo sledil ponatis romana Sto let slepote. Roman Rozina pa že ima napisan tudi nov roman. Ta je, kot je razkril, krajši, zgodi se v eni noči, je pa bolj družbeno aktualen in pripoveduje o begunski krizi.