Intervju 21.7.2022 13:00

Stritarjev nagrajenec Muanis Sinanović za STA: Kritik je v idealnem primeru idealen bralec

pripravila Jasmina Vodeb Baša

Ljubljana, 21. julija - Pesnik Muanis Sinanović, ki mu je nedavno Društvo slovenskih pisateljev podelilo Stritarjevo nagrado in ga s tem razglasilo tudi za obetavnega kritika, je za STA spregovoril o pesniškem ustvarjanju in kritiki. To razume kot vitalni del vsake umetniške produkcije, kritika pa v idealnem primeru kot idealnega bralca, ki dopolni delo.

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana. Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade. Foto: Nebojša Tejić/STA

Ljubljana.
Pesnik Muanis Sinanović, prejemnik Stritarjeve nagrade.
Foto: Nebojša Tejić/STA

Muanis Sinanović (1989) je avtor štirih pesniških zbirk: Štafeta okoli mestne smreke, Pesmi, Dvovid in Krhke karavane, knjige esejev Beat v svetu in kratkega romana Anastrofa. Za poezijo je prejel nagrado slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec (2012) ter kritiško sito (2021). Piše tudi literarne in filmske kritike. Prve večinoma objavlja v reviji LUD Literatura ter na portalu Vrabec Anarhist, druge pa v revijah Ekran in Kino ter na radiu Ars. Eseje, kjer premišljuje družbene in umetnostne pojave, objavlja v revijah Razpotja, Maska, Gledališki list in drugih. Deloval je na Radiu Študent, sourejal revijo I.D.I.O.T., portal Kriterij.si ter knjižno zbirko Nova znamenja.

Pred kratkim ste kot mladi literarni kritik prejeli Stritarjevo nagrado. V zahvalnem govoru ste zapisali, da je "treba kljub rahlemu izboljševanju, opozoriti na sistemsko nezadostnost pri podpori kritiškega poklica". Lahko to malo bolj pojasnite?

Kritika je v Sloveniji podplačana. Gre za dokaj zahtevno delo, ki terja načitanost, izobraženost, razvoj intelektualnih orodij, ažurnost. Trenutno je najvišji honorar za daljši kritiški tekst, ki ga dobim - in zdi se mi, da je to najvišji v Sloveniji - 180 evrov bruto, kar je predpisala javna agencija za knjigo, revije pa so popolnoma odvisne od njenega financiranja. Vprašajmo se, koliko knjig, filmov, predstav, koncertov je mogoče resno prebrati, videti, obravnavati na mesec, in če to zadošča kritikom za preživetje.

Kritištvo je samo ena od mojih dejavnosti, ki jih opravljam kot samozaposleni v kulturi. Mnogi te možnosti nimajo. To pomeni, da številni talenti spotoma odpadejo. Tudi stanje na področju štipendij je zgovorno. Pisateljske štipendije so precej številčnejše in donosnejše, prinašajo spodobno kompenzacijo za uveljavljene avtorje. Dosti pove tudi primerjava, denimo, z državami, ki veliko vlagajo v kulturo, Nemčijo ali Avstrijo. To so bogate kapitalistične dežele, ki pa se zavedajo pomena kulture, in kakšen kritik lahko preživi zgolj z enim tekstom mesečno. Kritika je vitalni del vsake umetniške produkcije, brez njene refleksije ni niti originalnih del. Knjiga ali predstava sta vedno delana z mislijo na bralca ali gledalca in brez njiju ostaneta nerealizirana. Kritik je v idealnem primeru idealen bralec, ki dopolni delo.

Zdi se, da ni veliko literatov, ki bi bili obenem tudi kritiki. Vi, sodeč po nagradah, odlično "plujete tako po pesniških kot kritiških vodah". Vas kdaj zanese, da se ob pisanju poezije sprašujete o kritiškem vidiku in ob kritiškem zapisu o neupovedljivosti poezije?

Gotovo se medsebojno oplajata. Izkušnje pisanja poezije mi pomagajo pri kritiškem branju poezije, ki jo pišejo drugi, tudi pri razumevanju omejitve kritike oziroma pisanja o poeziji. Pomagajo mi razvijati občutljivost in občutek za poezijo drugih. Obratno pa pozorno branje te poezije razvija moje pesniško pisanje. Pišoči ljudje nujno rabijo pisanje drugih. Eden največjih anglosaških kritikov 20. stoletja Harold Bloom je vplivu med pesnicami in pesniki posvetil celo knjigo Tesnoba vplivanja. Kot kritik pesniške knjige berem kolegialno, čeprav sem bil kot mlajši kdaj tudi preveč tekmovalen oziroma sem, kot je pri mladih pišočih včasih neogibno, želel uveljavljati eno in edino mogočo poetiko.

Na omenjeno povezavo kaže tudi nagrada kritiško sito, ki vam jo je lani za pesniško zbirko Krhke karavane namenilo Društvo slovenskih literarnih kritikov. V zbirki je nekaj pesmi, naslovljenih po mestih: Sarajevo, Celje in Berlin. Verjetno izbira ni naključna?

Sem otrok imigrantov in tudi znotraj Slovenije sem se veliko selil. Moji starši prihajajo z manjšinskega območja. Kot malček sem neprestano imel v rokah atlas, pri lego kockah so me fascinirali mestni kompleksi. Pesnik Wallace Stevens je nekoč rekel: življenje je zadeva ljudi, zame pa je zadeva krajev, in to je problem. Tako se sam počutim. Svet gledam kot mrežo odnosov med kraji, v katerih živijo ljudje.

Kje je pesem Sarajevo I?

Pesem Sarajevo I se je nekje izgubila: temu temelju, temu potlačenemu, sem želel dati čast, ki mu pripada, zato sta v zbirki samo pesmi Sarajevo II in III.

V utemeljitvi kritiškega sita je bilo med drugim zapisano, da je vaša poezija obenem osebna in družbeno kritična. Ob dnevu poezije ste za STA dejali, da poezija v današnjem svetu navidez nima nobene vloge, vendar gledano globlje, civilizacija brez poezije težko vzdrži. Kakšna je po vašem mnenju družbeno-kritična vloga pesnika?

Pesnik kar naenkrat postane zopet pomemben v kriznih časih. In če gledamo na razvite oblike hip hopa kot na tip poezije, potem nam to postane jasno. Vsako gibanje sprememb rabi svoje pesnike. To smo videli tudi ob nedavnih protestih, ko se je kar naenkrat veliko pisala protestna poezija, in je bila javno brana. Do dela te sem sicer kritičen, je pa simptomatično. Poezijo družba lahko potlači, vendar se v prelomnih trenutkih vedno vrne; saj čas sprememb rabi tudi spremenjen jezik in nekoga, ki bo ubesedil izkušnjo, ki še nima svojih besed. Vendar je svet sam vedno v spremembi, nikoli nismo udomačeni v njem, in pesniki o tem stalno pišejo, pesnice in pesniki to neudomačenost ves čas odživljajo.

Spomladi ste se v pisateljski vili na Tomšičevi udeležili branja za mir v Ukrajini. Zakaj so takšna srečanja po vašem mnenju pomembna? Lahko kaj spremenijo?

Takšna srečanja težko kaj spremenijo. Predsedniki in generali gotovo ne bodo rekli: oh, poglejte, tam so neki pesniki v Sloveniji brali, mogoče pa res počnemo napačno stvar, od jutri bomo prekinili ogenj. Je pa to del minimalne družbene infrastrukture, higienski minimum, ki ga žrtve vojn potrebujejo, da se ne počutijo popolnoma zapuščene. Za razliko od večine, so pisateljska društva ponavadi bolj občutljiva za trpljenje vseh skupin ljudi in ne postavljajo trpljenje enih pred trpljenje drugih.

Menda ste večino svojega zgodnjega otroštva preživeli v Črnomlju. V nekem intervjuju ste dejali, da ste bili že od majhnega vajeni protislovij - na eni strani visoke bralne kulture doma ter ulice, ki je lahko po vašem mnenju izjemen vir za pisanje...

Tako je, prvi razred osnovne šole sem še naredil v Črnomlju, kjer je bil oče rudarski inženir v Kanižarici. Zato sta se z mamo tudi preselila v Slovenijo, leta 1988. Moje življenje je polno nepomirljivih protislovij in velikokrat težko zavzamem stran. Kritičen sem tudi do svojih strani. Težko sprejemam binarno razumevanje sveta, a včasih čutim potrebo po njem, da mi olajša stvari. Sovražim elitizem, ne sprejemam pa niti opustitve vseh standardov, kar je samo pokroviteljska oblika elitizma. Ljudje morajo organsko razvijati svojo kulturo na osnovi svoje izkušnje, različne kulture pa neprestano vplivajo druga na drugo. Tu govorim tudi o razrednih kulturah. In ljudje vseh razredov ter ozadij imajo vrhunske talente, ki lahko delajo preboje.