Vpis na Unescov seznam obenem privilegij in obveza

Škocjanske jame

Škocjanske jame so na Unescovem seznamu od leta 1986. Leta 1996 je bilo z zakonom o regijskem parku Škocjanske jame ustanovljeno zavarovano območje in njegov upravljavec - javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija.

Kot so v Parku Škocjanske jame zapisali za STA, se je razvoj turizma na tem območju začel že pred dvesto leti, zato so domačini že od nekdaj živeli s to panogo. S splošnim porastom turističnega obiska v Sloveniji pa se je začel povečevati tudi turistični obisk Škocjanskih jam in hkrati z njim bojazen, da bi lahko začel negativno vplivati na občutljivo jamsko okolje.

Z namenom spremljanja stanja v jamskem okolju in posledic turističnega obiska jame se je v preteklih letih v celoti prenovila turistična infrastruktura v jami. Kot poudarjajo, je izjemnega pomena spremljanje stanja jamske mikroklime in redni popisi nekaterih živalskih vrst, denimo netopirjev. Dosedanje spremljanje stanja ne kaže bistvenih odklonov od povprečnih vrednosti, kar nakazuje, da je turistični obisk v mejah, ki ne povzroča negativnih posledic na jamsko okolje in njen živi svet.

Ne glede na to pa je bila določena zgornja meja števila obiskovalcev na dnevni ravni, saj je eden od ključnih ciljev tudi kakovost obiska oziroma pristno doživetje obiskovalcev. Kot so zapisali, obiskovalci omejitve sprejemajo z razumevanjem. Pozitivno sprejeta je bila tudi možnost predhodnega spletnega nakupa vstopnic.

Kot so še pojasnili, je država pogodbenica Konvencije o svetovni dediščini dolžna pripravljati periodična poročila o stanju območja svetovne dediščine, ki ga je upravljavec območja svetovne dediščine zavezan oddati Centru za Svetovno dediščino. Poleg tega lahko predstavniki Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) preverijo stanje na terenu nenapovedano. IUCN tudi vsakih nekaj let pripravi poročilo o stanju naravne svetovne dediščine, v katerem opiše stanje in potencialno ogroženost.

Zadnji dve poročili IUCN iz let 2017 in 2020 po njihovih besedah kažeta, da je stanje Škocjanskih jam kot svetovne dediščine dobro, vendar z nekaj tveganji. IUCN ocenjuje, da je upravljanje svetovne dediščine ustrezno, kot grožnje pa opozarjajo na infrastrukturne projekte ter klimatske spremembe. Med infrastrukturnimi projekti so omenjeni zadrževalniki vode - konkretno zajezitev na reki Padež-, vetrne elektrarne, prometnice in industrijske cone.

Prazgodovinska kolišča na Ljubljanske barju

Kolišča na Ljubljanskem barju so na Unescovem seznamu od leta 2011. Ob vpisu je bil Javni zavod Krajinski park Ljubljansko Barje določen za upravljavca dveh Unescovih spomeniških območij prazgodovinskih kolišč na barju, ki sta del transnacionalnega serijskega vpisa 111 območij v šestih alpskih državah.

V začetni fazi sta na arheološki najdišči opozarjali informativni tabli, Krajinski park Ljubljansko barje pa je sam ali skupaj z mednarodnimi partnerji izdal več zloženk ter izvajal vodenja v širšem območju kolišč. Poleg tega lokalno društvo vsako leto organizira Koliščarski dan in koliščarski tabor, kjer predvsem najmlajši publiki skozi delavnice predstavlja koliščarsko kulturo in načine življenja.

Trenutno se gradi interpretacijski center na Igu in rekonstrukcije koliščarskih kolib in interpretacijska povezovalna pot na Barju. Vodilni partner projekta je Občina Ig, Krajinski park Ljubljansko Barje in ZRC SAZU (Geografski inštitut Antona Melika ter Inštitut za arheologijo) sta projektna partnerja za strokovne vsebine.

Kot so za STA zapisali v Krajinskem parku Ljubljansko Barje, vpis na Unescov seznam sam po sebi vsebuje le malo obvezujočih omejitev, veliko več je smernic in priporočil, ki jih je potrebno spoštovati. Potrebno je predvsem določiti spomeniško območje in definirati njegovo vplivno območje, za kateri mora nato država poskrbeti, da ju primerno zavaruje. Dodatno Unesco spodbuja ohranjanje vizualne in krajinske integritete spomeniških območij.

Primeri iz tujine kažejo, da sam vpis na Unescov seznam ali intrepretacijska oz. muzejska struktura samodejno ne privedeta nujno do večjega obiska, si pa želijo in si predstavljajo, da se bo obisk v interpretacijskem centru in sklopu rekonstrukcij povečal. A bo, kot dodajajo, hkrati primerno usmerjen, da ne bo prihajalo do vplivov na spomeniški območji.

Kot so še zapisali, je na Ljubljanskem barju arheološka dediščina na Unescov seznam vpisanih kolišč ustrezno varovana tudi zaradi tega, ker se nahaja v najožjem varovalnem območju Krajinskega parka Ljubljansko barje. Na splošno jo sicer ogrožajo podnebne spremembe in druge spremembe okolja.

Dediščina živega srebra v Idriji

Dediščina živega srebra v Idriji je bila na Unescov seznam vpisana leta 2012. Zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu te besede: živosrebrovo rudišče, podzemne rove in jaške, vhodne stavbe, skladišče živega srebra in žita, upravne stavbe, topilnico, stanovanjske hiše, šolske zgradbe, cerkve, nesnovno dediščino kot del načina življenja idrijskega rudarja, poti, po katerih se je živo srebro tovorilo v svet.

Leta 2011 je vlada ustanovila Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija (CUDHg Idrija), ki pa je le eden od upravljavcev svetovne dediščine živega srebra v Idriji. Z njo upravljajo še Občina Idrija, Mestni muzej Idrija, Župnišče Idrija, podjetja in zasebni lastniki.

Vpis Dediščina živega srebra. Almaden in Idrija na Unescov seznam je, kot so za STA zapisali v CUDHg Idrija, prinesel najprej priznanje lokalni skupnosti, da je znala rudarsko dediščino ohranjati in hkrati odgovornost oz. zavezo upravljavcem, da za dediščino še naprej skrbijo in z njo ustrezno upravljajo.

Glede obiska v CUDHg Idrija in Mestnem muzeju Idrija ugotavljajo, da sam vpis na seznam ne pripelje veliko več obiskovalcev v Idrijo. Njihovo število se sicer počasi povečuje iz leta v leto, a pri tem ne gre pozabiti, da se v Idriji ne predstavlja le svetovna dediščina živega srebra temveč od leta 2013 tudi Unesco globalni Geopark Idrija in idrijska čipka, ki je od leta 2018 vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, in sicer kot Klekljanje čipk v Sloveniji, dodajajo.

Lokalna skupnost sprejema in živi z rudarsko dediščino, kar se kaže tudi v obiskanosti dogodkov, ki jih na to temo tekom leta pripravljajo upravljavci. Ne smemo pa tudi pozabiti na angažiranost mladih, tako društva Idrija 2020, podjetja ID20 in Mladinskega centra Idrija, predvsem pri oživljanju objektov rudniške dediščine.

Kot so še zapisali, so spomeniška območja Evrope s Severno Ameriko zadnje poročilo oddala leta 2014, naslednje poročilo bodo oddajali prihodnje leto. Dodali so, da po prvem oddanem periodičnem poročilu leta 2014 niso prejeli pripomb s strani Unesca.

Starodavni bukovi gozdovi

Prvič so bili bukovi gozdovi pod imenom Prvobitni bukovi gozdovi Karpatov vpisani na Unescov seznam že leta 2007 (Ukrajina in Slovaška). Leta 2011 je sledila prva razširitev, saj se je nominaciji pridružila Nemčija, in leta 2017 druga, večja razširitev, z vpisom območij iz devet držav. Tedaj sta bili vpisani tudi območji iz Slovenije - gozdna rezervata Pragozd Krokar in Gozdni rezervat Snežnik.

V nominacijskem dokumentu je kot glavni upravljavec naveden Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), ki pa, kot so zapisali pri ZGS, žal trenutno nima ne ustreznih pravnih podlag niti zagotovljenih dodatnih sredstev in osebja, da bi se upravljanja lahko lotili aktivno in na vseh področjih.

Dediščina je sicer javnosti predstavljena preko različnih naravoslovnih učnih poti, ki so bile vzpostavljene že pred vpisom na Unescov seznam, publikacij in aktivnosti, ki jih izvaja ZGS. Izpostavili so, da promocijo dediščine izvajajo tudi lokalna turistična društva, regionalne razvojne agencije, turistične agencije in drugi deležniki, pri tem pa prihaja do kršitev tako s strani organizatorjev kot obiskovalcev zavarovanih območij, saj vsi ne upoštevajo pravil obnašanja v teh območjih.

Na ZGS se zavedajo, da območja svetovne dediščine predstavljajo posebno mednarodno prepoznavno blagovno znamko in da se z vpisom na seznam svetovne dediščine poveča zanimanje za obisk. Kljub vsemu pa je njihovo osnovno poslanstvo zavarovanje in zaščita teh območij, zaradi česar veliko svojih aktivnosti na omenjenih območjih usmerjajo v izobraževanje in sodelovanje z deležniki.

Kot so še zapisali, slovenska gozdarska šola temelji na trajnostnem, večnamenskem in sonaravnem upravljanju z gozdovi, pri čemer so tudi pri upravljanju z bukovimi gozdovi zgled ostalim evropskim državam. Z vpisom na Unescov seznam pri upravljanju s temi gozdovi ni prišlo do bistvenih sprememb, saj imajo že v osnovi v gozdnih rezervatih v Sloveniji bolj stroga pravila in omejitve, kot jih predvideva Unesco.

Na ZGS ocenjujejo, da sta se v času od vpisa pragozda Krokar in Gozdni rezervat Snežnik na Unescov seznam prepoznavnost in obiskanost povečala. K temu je od 2019 prispevala tudi epidemija covida-19, ko se je obisk na splošno povečal v vseh gozdovih v Sloveniji.

Kot so še zapisali, je Slovenija za dediščino bukovih gozdov prejela pohvalo s strani IUCN. Kot primer so navedli ureditev nove gozdne učne poti na območju pragozda Krokar, kjer so s strani Centra za svetovno dediščino prejeli zelo pozitiven odziv, ki je pristop ureditve te poti z minimalnim poseganjem v vplivno območje označil za primer dobre prakse.

Izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani

Plečnikova dela so bila na Unescov seznam vpisana konec julija lani. Za krovnega upravljavca je bil določen Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Kot je za STA zapisal Tomaž Štoka iz MAO, se dejavnosti v zvezi s Plečnikom nadaljujejo, saj vpis na seznam ni končni cilj.

Predvsem je pomembno, da sledijo priporočilom in zavezam, ki jih je posredoval Unescov odbor za svetovno dediščino, kar vključuje presojo vplivov na svetovno dediščino za vse razvojne projekte v osrednjem območju in vplivnih območjih vpisanih del. Priporočila odbora bodo obenem tudi vodilo pri varovanju tistega dela Plečnikove arhitekturne dediščine, ki sicer ni vpisan na svetovni seznam dediščine, a sodi med nacionalno pomembno dediščino.